Da, prezgodaj je še napovedovati rusko zmago, čeprav na terenu ruske sile dokaj hitro napredujejo in ukrajinsko vojsko stiskajo v kotle, kjer jih bodo, če bodo tako hoteli, lahko dokaj enostavno nevtralizirali. Toda, postavlja se vprašanje, kakšna usoda bo doletela ukrajinsko državo in ali bo le ta še sploh obstajala, če bo Rusija res zmagala.
Rusija vsaj uradno za cilje postavlja obrambo obeh republik na jugovzhodu Ukrajine in denacifikacijo in demilitarizacijo. Denacifikacija v bistvu ni nič drugega kot vojna za zamenjavo vladajočega režima. Demilitarizacija pomeni, da v Moskvi želijo neoboroženo in nevtralno Ukrajino, ki ne bi več bila zaveznik ZDA in na svojem ozemlju ne bi gostila zahodnih vojakov. Obramba Donecka in Luganska bi lahko pomenila dve neodvisni republiki, dolgoročno pa priključitev tega ozemlja k Rusiji. To je uradno.
Nihče v resnici ne pozna pravih načrtov ruskega vodstva, vendar pa se vedno bolj kažejo obrisi tega, kako bo z Ukrajino v prihodnje. Ob tem se je treba naslanjati na samo notranjo delitev Ukrajine, ki nikakor ni enotna. Gre za delitev na rusko govoreči vzhod in na ukrajinsko govoreči zahod. Ta delitev je bila dolgo vidna tudi v politični razdelitvi. Do državnega prevrata leta 2014 sta vzhod in jug podpirala svoje predstavnike, zahod in sever pa spet druge. To je prišlo do izraza že v oranžni revoluciji leta 2004.
Ruska država si težko privošči priključitev zelo revne in skorumpirane Ukrajine. Na zahodu države jo nedvomno čaka oborožen odpor. Toda, če bi se Rusija omejila na priključitev vzhoda in juga, bi zmanjšala breme novo osvojenih ozemelj, hkrati pa bi imela manj težav z odporom. Opozoriti je namreč treba na to, da na Krimu in v Donbasu, ki bi naj po ukrajinskih navedbah bil okupiran, nekega odpora v zadnjih osmih letih ni bilo. Seveda ne, saj je lokalno prebivalstvo želelo priključitev k Rusiji. Na Krimu je to bilo uresničeno, v Donbasu pa ne, zaradi česar je ta pokrajina tudi trpela skoraj vsakodnevno topniško obstreljevanje s strani ukrajinskih oboroženih sil in raznih prostovoljnih bataljonov, polnih skrajnih nacionalistov. Seveda je nekaj odpora tudi na vsem območju vzhodno od reke Dnjeper vseeno pričakovati, a to bi lahko ruske sile ob pomoči lokalnih sodelavcev dokaj hitro zatrle. Zahod Ukrajine je povsem druga zgodba.
Ruski komentatorji in politiki pogosto poudarjajo, da si zahoda Ukrajine ne želijo. Ni razloga, da jim ne bi verjeli. Ali ruske oblasti razmišljajo podobno, je težko vedeti, a mislimo si lahko, da se tudi same nagibajo k temu scenariju. Čeprav v Moskvi odločno nasprotujejo razširitvi NATO pakta na Ukrajino, bi jim ne bilo toliko mar, če bi preostanek Ukrajine s prestolnico v Lvovu kdaj res postal del ameriškega zavezništva. Po drugi strani bi reka Dnjeper predstavljala dobro naravno mejo, s priključitvijo juga pa bi Ukrajino odrezali od Črnega morja in sami dobili stik s Pridnestrjem.
Jinov svet 