Resnica je, da je Covid-19 še zmeraj z nami. Globalno vsak dan pobere svoj davek, tam okoli 4000 ljudi. V Sloveniji smo imeli v sredini februarja vrhunec že kdo ve katerega vala. Podatki sledilnika kažejo, da je bilo zaradi Covida v soboto v bolnišnicah 275 ljudi, od tega 40 v intenzivni terapiji. Trije so umrli.
Toda, če bi sklepali po poročanju medijev in obnašanju politike, Covida-19 malodane ni več. Postal je drugorazredna tema. Nihče ne bo, sploh pa ne zdaj pred parlamentarnimi volitvami, uvajal novih ukrepov. Nihče se tudi ne drži ukrepov, ki so v veljavi, ali pa je takšnih ljudi zelo malo. Tudi cepijo se ljudje sila neradi. Dvakrat so se že, tretja doza se marsikomu zdi nepotrebna. Maske nosijo samo tedaj, ko se bojijo, da jih videl kdo nezaželjen, pa še to včasih ne več.
Če vam ob tako radikalni preusmeritvi pozornosti ne zvonijo vsi alarmi, potem se morate vprašati, če niste sila naivni. Kako so lahko vsi mediji, vsa politika, malodane v trenutku našli novo temo, s katero vas posiljujejo vsak dan? Zakaj ni izjem? Zakaj vsi govorijo o Ukrajini, novice o Covidu-19 pa morate malodane iskati s povečevalnim steklom? Kako je mogoče, da so prej televizijska poročila bila negledljiva, ker se je prvih deset ali petnajst minut govorilo o grozi širjenja te kuge 21. stoletja, zdaj pa so negledljiva, ker se govori le o vojni v Ukrajini, čeprav se s podobno intenzivnostjo recimo nikoli ni govorilo o vojni v Iraku?
Je že čudežno, da so lahko mediji tako poenoteni, da je tako poenoten večji del politike. Samo preklopiš stikalo in na vrsti je nova tema. Kaj bo le potem, ko bo vojna v Ukrajini nezanimiva? Bo čas za Kitajsko?
Priznam, da sem prav zaradi nenehnega poročanja o krizi s Covid-19 nehal redno spremljati televizijska poročila. Ker je bilo vedno enako in mi je bilo vsakič, ko se le gledal, prekleto žal. Ko se je začela vojna v Ukrajini sem začel gledati več, a mi je tudi kmalu začelo presedati, še posebej, ker je propaganda v ukrajinsko korist očitna. Ob tem sem vsekakor zagovarjal ukrepe za omejitev širjenja Covid-19, čeprav bolj odločne in pametno usmerjene, kot je to počel ves kolektivni zahod. Po drugi strani vse rusofobne propagande preprosto ne prenašam najbolje, ker je na ravni pravljic za otroke, pa še to za ne preveč pametne. Ampak to tukaj ni vprašanje. Pravo vprašanje je, kako je mogoče, da ves medijski aparat deluje tako poenoteno.
Imamo razlog za skrb. Če lahko mediji v trenutku preklopijo z ene na drugo temo in preprosto ‘izginejo’ stvari, potem to pomeni, da so na nek način vodeni. Ne pravim, da obstaja neka globalna zarota, neka skrivna skupina, ki ukazuje navzdol do zadnjega novinarja, kaj lahko in česa ne sme govoriti. Nikoli nisem bil naklonjen teorijam zarote. Upam pa si trditi, da večina novinarjev ne bi bila na mestih, ki jih zasedajo, če ne bi mislila, tako kot misli. Na kratko, očitno je, da se nam je v medijski sferi zaredilo določeno enoumje, povezano z zasebnimi interesi zaposlenih, kar omogoča, da se medije učinkovito zlorablja v propagandne namene. Če si kdo upa misliti drugače, ga preprosto izklopijo in onemogočijo.
Jinov svet 