Priznam, da sem že malo naveličan vseh groženj in sankcij in napovedi novih in novih ukrepov s strani kolektivnega zahoda v smeri Rusije. Ta zgodba je že stara in stokrat prežvečena. Sankcije na sankcije, ko že misliš, da sploh ni mogoče več uvesti novih. Zakaj kolektivni zahod preprosto ne izžene vseh ruskih diplomatov, zapre vsa ruska veleposlaništva, prepove trgovanje z rusko federacijo, odpove vse mednarodne pogodbe in tako dalje? Če imajo namen uničiti rusko državo, potem naj v to vojno gredo z vso svojo močjo, mar ne?

Na drugi strani je ruska država, ki zelo počasi reagira na to gospodarsko in diplomatsko vojno, ki jo kolektivni zahod vodi proti njej. Resnica je, da Rusija manj potrebuje zahodne trge, kot zahod potrebuje ruske resurse. Povrhu ob vseh ovirah evropski in ameriški denar za Rusijo niti ni več kdo ve kaj veliko vreden, ker ga ne morejo kar tako uporabiti za nakup zahodnih dobrin. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj zdaj za plin zahtevajo plačilo v ruski valuti. Zakaj ruska država preprosto ne udari z vso močjo, prekine vse stike s kolektivnim zahodom? Navsezadnje bo blokada prodaje plina zelo škodovala evropskim državam, mogoče celo povzročila hudo recesijo.

Gremo se neke čudne igrice. Na eni strani sankcije, zgražanje nad početjem ruske vojske v Ukrajini, zahteve po vedno bolj odločnih potezah, po drugi strani pa plin in nafta še kar tečeta. Če mislite, da je to zaradi Madžarske, ki da ruši enotnost Evropske unije, potem ste res naivni.

Kako vse to pojasniti? Menim, da je na zahodni strani veliko politikov in gospodarstvenikov, ki se še kako dobro zavedajo, kam lahko privede popolni prelom z Rusijo. Evropsko unijo lahko spremeni v novo latinsko Ameriko, nepomemben privesek ameriškega imperija. Če bi že lahko nadomestili vse resurse, ki jih pridobivajo iz Rusije, pa bodo le te morali drago plačevati, kar bo zmanjšalo konkurenčnost gospodarstva. Medtem, ko bodo Kitajci in Indijci poceni kupovali rusko nafto in plin, se bodo Evropejci poganjali za mnogo dražjo nafto in plinom, kar se bo preneslo v dražje izdelke iz evropskih tovarn. Na kratko, evropska politika mora hkrati dajati vtis, da se odločno bori proti ruski grožnji, a še vedno ohranjati tok ruskih resursov, ki jih potrebuje za stabilno delovanje svojih gospodarstev in ohranjanje socialnega miru.

Pri potezah ruske države se ni mogoče znebiti vtisa, da želijo omejiti posledice svoje vojaške operacije. Ne le na bojišču v Ukrajini, kjer so se umaknili z dostopov do Kijeva in kjer zahtevajo prizanje statusa Krima znotraj Rusije in neodvisnosti obeh republik in kjer vedno manj govorijo o denacifikaciji celotne Ukrajine, ampak tudi v odnosu do Evrope, s katero želijo še vedno sodelovati. Očitno je, da vsaj del ruskih elit upa, da se bodo nekega dne razmere umirile in bo mogoče mirno sobivati s kolektivnim zahodom. In hoditi na počitnice v Španijo in kupovati stanovanja v Londonu in otroke pošiljati na šolanje v Francijo.

Kljub silovitim pritiskom popolnega preloma med kolektivnim zahodom in Rusijo še ni, a veliko vprašanje je, kako dolgo bo to še mogoče preprečevati. Tisti evropski politiki, ki se zavedajo nevarnosti, ali si želijo mirne rešitve konflikta, bodo tarča vedno hujših napadov in bodo slej kot prej morali popustiti, če ne bodo želeli, da se jih razglasi za izdajalce. V Rusiji se bo del elit, ki je še vedno zaljubljen v zahod, sčasoma preusmeril proti Kitajski, katere gospodarska moč je že tako ali tako neverjeten magnet. Le vprašanje časa je, kdaj bo ta gospodarski kolos začel ljudi po vsem svetu, ne le v Rusiji, privlačiti s svojo kulturno produkcijo.

Ko bo enkrat res prišlo do popolnega preloma, ne bo več nobenega gospodarskega ali diplomatskega vzvoda več, s katerim bi ena ali druga stran lahko vplivala na drugo. Ostala bo le še govorica orožja. Nova hladna vojna, v kateri si bodo nasproti stale ogromne sile in kjer se bo račune poravnavalo na bojiščih. To je nekaj, česar si ne smemo želeti, a se bo bržkone slej ko prej zgodilo.