Ruske oborožene sile so dokončale svoj umik s severa Ukrajine in omogočile Ukrajincem, da se znova polastijo ozemlja zahodno in vzhodno od Kijeva in deblokirajo Černigov in Sumi. Vsa ruska vojaška moč se zdaj koncentrira na vzhodu države, kjer nad Doneckom stoji velika ukrajinska vojaška sila, ki se je tam zadnjih osem let pripravljala na obračun z uporniškima republikama. Zdi se, da se po več kot štiridesetih dneh vojaških operacij prava vojna šele začenja.
Premik ruskih oboroženih sil na vzhod je mogoče razložiti na dva načina. Ukrajinci bodo rekli, da so tako učinkovito uničevali ruski oklep, da so Rusi preprosto pobegnili pred zmagoslavno ukrajinsko vojsko. To je malo verjetno. Če bi Rusi hoteli, bi na svojih položajih lahko vztrajali in v boj poslali dodatne sile. Očitno je, da je njihov umik posledica ali načrta, ali spremembe načrta. Prvič, lahko da so prodrli do Kijeva, da so tam vezali ukrajinske sile, ki se niso mogle premakniti na vzhod, kjer bo zdaj potekala ključna bitka te vojne. To trdijo sami. Mogoče je tudi, da je šlo za ponesrečen poskus na hitro zavzeti ukrajinsko prestolnico in ko se je izkazalo, da to ne bo mogoče in je odpor prevelik, je sledila sprememba načrta in premik sil na vzhod. Osebno menim, da se je zgodilo slednje. Rusko vodstvo je upalo, da je Ukrajina res tako razpadla država in njihove oborožene sile nemotivirane, da bo mogoč hiter prodor in da veliko odpora ne bo. Ker tega ni bilo, je prišlo do prilagoditve in zdaj bo na vrsti sirski scenarij. Počasno napredovanje ob letalski in topniški podpori, obkoljevanje posameznih enot in mest in uničevanje enega za drugim.
Včeraj so ruske oborožene sile in republikanske sile iz Donecka vstopile v mariupoljsko pristanišče in še zmanjšale predel mesta, ki ga nadzorujejo ukrajinske sile. Ukrajinci zdaj nadzorujejo samo še nekaj izoliranih območij, predvsem na velikanskem industrijskem področju. Težko se je dokopati do podatkov, koliko sil je vpletenih v ta spopad, a nekateri trdijo, da je bilo branilcev ob začetku operacije okoli 14000, medtem ko je napadalcev okoli 25000. Mariupolj je mesto s 450000 prebivalci in branilci nikoli niso imeli pomislekov, da se ne bi utrjevali v stanovanjskih hišah in stolpnicah. Ukrajinski garnizon je bil tudi dobro opremljen in izurjen. Posledica je uničeno mesto, saj so boji potekali in še potekajo malodane za vsako hišo. Obe strani sta uporabljali oklep in topništvo. No, do zdaj je ukrajinska stran že izgubila veliko večino topništva in oklepa, medtem ko ruska stran še vedno uporablja tanke in industrijsko območje Azovstal, kamor so se zatekli ukrajinski branilci, še bolj silovito obstreljuje s topništvom, saj jim ni več treba skrbeti za civilno prebivalstvo. Po nekaterih podatkih je bilo v Mariupolju do zdaj ubitih okoli 5000 civilistov.
Mariupolj je večinoma rusko mesto, zaradi česar so napadalci imeli interes, da omejijo civilne žrtve, a to na žalost zaradi narave bojev ni bilo mogoče in tudi v prihodnje bodo številna mesta in vasi povsem uničene. Ne gre za genocid ali željo pobiti čim več civilistov. Ne na ruski, ne na ukrajinski strani. Preprosto boji potekajo za vsako ulico in hišo, topništvo podpira napredovanje ali obrambo. Število mrtvih v predmestjih Kijeva, kar zdaj ukrajinski propagandisti predstavljajo kot vojni zločin ruske strani, ne preseneča. Pri tem ne vemo, kdo je pravzaprav ubil te ljudi. Čisto mogoče, da so številni umrli pod ukrajinskimi granatami, ko so ti obstreljevali tam vkopane ruske enote.
V resnici za sam razplet vojne vse te srce parajoče zgodbe niso pomembne. Odločila bo gola sila, kar je na žalost posledica večjega spopada med kolektivnim zahodom in Rusijo, a tudi preračunljivega ameriškega načrta, da se z Rusijo borijo do zadnjega Ukrajinca, hkrati pa utrdijo svojo prevlado nad Evropejci, ki bodo zdaj prisiljeni kupovati dražji ameriški plin in tudi več namenjati za obrambo. V Washingtonu so dali jasno vedeti, da se neposredno v vojno vmešali ne bodo. Le orožje bodo pošiljali. Mimogrede, a ni zanimivo, kako so utihnili pozivi po uvedbi območja prepovedi poletov nad Ukrajino? Jasno, to bi pomenilo neposreden spopad z rusko državo, ki ima na voljo mnogo večje sile, kot jih ta čas uporablja v svoji vojaški operaciji v Ukrajini.
Medtem, ko je večina fronte stabilna, se pravi spopad zdaj odvija na vzhodu. Vsi vedo, kakšen je načrt. Ruske sile bodo skušale obkoliti ukrajinske sile na območju mest Slavjansk, Kramatorsk, Severni Doneck in jih potem v podobni operaciji, kot poteka in se počasi zaključuje v Mariupolju, uničiti. Potem bo sledila preusmeritev na naslednji cilj. Obe strani imata na voljo velike sile, čeprav je treba omeniti, da številčna premoč ruske strani na tem območju ni velika in se še čaka, da se sprostijo dodatne sile, ki so zdaj deležene v bojih za Mariupolj. Boji bodo siloviti, saj ni mogoče kar tako izbrisati 60 ali 70000 ukrajinskih vojakov, a določen napredek je ruska stran že naredila, predvsem pod mestom Izjum.
Resnično lahko govorimo o sirskem scenariju. Ruska stran uporablja ravno toliko sil, kot meni, da jih potrebuje, da to vojno dobi, tudi če to pomeni, da bo vojna mogoče trajala še leta. Tudi v Siriji se je na začetku zdelo, da ruski letalski napadi niso prinesli nekega večjega premika na bojišču, a iz dneva v dan so bili uporniki podvrženi napadom in sčasoma jih je to zlomilo. Potem so sledile ofenzive na posameznih delih fronte in eno za drugo je sirska vladna vojska ob podpori iranskih prostovoljcev, libanonskega gibanja Hezbolah in ruskega letalstva uničila uporniške trdnjave. Vsi vemo, da so sirski uporniki redno trdili, da sirska oblast nad njimi izvaja vojne zločine, celo uporablja kemično orožje. Njihov cilj je bil omogočiti zahodno vojaško posredovanje. Podobno se zdaj dogaja v Ukrajini, le da je v slednjem primeru še manj verjetno, da bo do tega prišlo. No, tudi ameriški raketni napadi na Sirijo niso spremenili razmerja moči na terenu. Zahod in zalivske monarhije so upornikom pošiljale ogromne količine orožja, kar pa ni preprečilo napredovanja vladnih sil. Tega se moramo zavedati ob vseh poročilih o pošiljanju protioklepnih raket v Ukrajino.
Rusija v Ukrajini vojaško zmaguje, a napredek je tako zelo počasen, da se to komu zdi kot zastoj, kdo drug pa je ob odlični ukrajinski propagandi celo prepričan, da so ruske oborožene sile pred zlomom in znajo samo pobijati civiliste. Da temu ni tako, priča že nenehno prosjačenje za več in več orožja. Če bi Ukrajinci zmagovali, potem tega ne bi potrebovali. Ruska stran je do zdaj skoraj povsem onemogočila ukrajinsko letalstvo, protizračna obramba tudi ni več kdo ve kako učinkovita, vsak dan izgubljajo več oklepa in topništva, z ruskimi napadi na skladišča goriva in prometno infrastrukturo pa je ukrajinska vojska tudi vedno bolj imobilizirana. Ukrajinske sile so vsak dan bolj le še pehota s topniško podporo in morjem protioklepnih raket. Lahko se branijo, večje ofenzive pa že težko izvedejo. Zaradi tega njihova številčna premoč ni več tako pomebna.
Vedeti moramo, da Ukrajina v tej vojni uporablja vse razpoložljive sile in še to ni dovolj, medtem ko Rusija uporablja le del svojih zmogljivosti. Tankov, letal in streliva jim še dolgo ne bo zmanjkalo, sicer pa lahko industrija proizvede nove. V Rusiji ni mobilizacije, celo večina oboroženih sil, kakršne ta hip so, ne sodeluje v spopadih. Ruska stran si tako lahko privošči poraze in spodrsljaje in to vojno vodi še zelo, zelo dolgo. Do zdaj je tudi že jasno, da gospodarske sankcije ne bodo uničile ruske države.
Jinov svet 