Ruski odnos do zahoda je vedno bil razdvojen in še najbolje ilustriran v razkolu med zapadniki in slavjanofili. Na eni strani močna želja, da Rusija postane podobna, ne, celo enaka zahodni Evropi, na drugi iskanje neke posebne poti, videnje Rusije kot samostojne civilizacije, ki ne pripada ne Evropi ne Aziji.

Verjetno je pri tem vedno bila najbolj pomembna tehnološka in gospodarska prednost držav zahodne Evrope in kasneje njihovih izpostav in novih centrov moči, kakršne so ZDA. Peter Veliki je Rusijo moderniziral na izredno brutalen in bliskovit način in mu je uspelo ustvariti imperij, ki se je končno postavil na zemljevid evropskih velikih sil. Ko je hodil po Evropi in potem doma uvajal reforme in moderniziral oborožene sile, je to počel predvsem zaradi tega, ker se je dobro zavedal, da drugače ruska država ne bo konkurenčna. Njegovi nasledniki so temu sledili z večjo ali manjšo vnemo, ob tem pa pazili, da z reformami ne bi ogrozili sistema oblasti, ki je temeljil na samodržavju. Do revolucije.

Imperialna Rusija ni bila edina, ki se je učila od zahoda, le tega celo oboževala in videla kot vzor, ki ga velja posnemati, hkrati pa želela obdržati neko svoje bistvo. Podobno se je v začetku dvajsetega stoletja zgodilo v Turčiji, še prej na Japonskem, celo v Iranu. Vsi so se dobro zavedali prednosti zahodnega sveta in svoje šibkosti. Vedeli so, da so reforme nujne, da je od tega odvisen njihov obstoj. Ponekod je bil prehod uspešen, drugod ne. Od uspeha tega prehoda je bilo potem odvisno, kako so se te države bile sposobne soočati s svojimi evropskimi in ameriškimi konkurenti.

Verjetno bo marsikomu kot šok prišlo spoznanje, da zahod zdaleč ni več tako privlačen in mogočen, kot je bil še pred nekaj desetletji. Gospodarsko in tehnološko se pojavljajo drugi centri moči. Če pogledamo samo s kom trguje večina sveta, lahko vidimo, da se center premika v vzhodno Azijo. Kitajska je že največje gospodarstvo, njena prava moč pa je v neverjetnih industrijskih zmogljivostih. Kitajska je tovarna sveta, medtem ko se iz ZDA in Evrope industrija umika. Po drugi strani se zdi Kitajska tudi mnogo bolj stabilna kot države kolektivnega zahoda, ki so se izredno slabo spopadle s Covidom-19 in ki jih vedno bolj razjedajo notranji spori med različnimi ideološkimi plemeni.

Marsikje po svetu prihodnost vidijo v sodelovanju s Kitajsko, medtem ko na kolektivni zahod gledajo kot na ameriški imperij, ki se krčevito oklepa svoje vloge globalnega hegemona, a tega prav dolgo ne bo več zmogel.

Tako nekako je tudi z Rusijo, ki se od kolektivnega zahoda odvrača tudi zaradi hladne vojne, ki je v Ukrajini zdaj v vroči fazi. V Moskvi pač vidijo, da se proti njim vodi brezobzirna vojna, katere cilj je bržkone uničenje ruske države in razbitje le te v več manjših in šibkejših tvorb. Ob tem je treba razumeti, da gre ruskemu vodstvu ta premik težko od rok, saj so še sami pred kakšnim desetletjem živeli v iluziji, da je sodelovanje mogoče in da se Rusija lahko pridruži zahodnemu redu, seveda kot enakopraven sogovornik. Še zdaj, ko v Ukrajini divja vojna in ves kolektivni zahod ruskim nasprotnikom pošilja vojaško pomoč, ne pride do popolnega preloma. V Moskvi bi že zdavnaj lahko končali z dobavo plina, nafte, premoga in še marsičesa drugega, kar bi izredno prizadelo Evropejce, a tega ne storijo kot da bi še vedno upali, da bo po koncu vojne možno obnoviti odnose. Seveda zahodni propagandisti govorijo, da Rusi potrebujejo evropski trg, a temu v resnici ni tako, saj vse, kar ruska država potrebuje za poganjanje vojaškega stroja, premore doma, trge za vse svoje resurse pa bo sčasoma z lahkoto našla drugje po svetu.

Rusija se počasi odklaplja od kolektivnega zahoda. Deloma zavestno, deloma nehote, ker je v to prisiljena, ker njihov nasprotnik sam požiga mostove, a do tega prihaja. Če ne zaradi drugega, že zaradi tega, da v prihodnje ne bodo več ranljivi za sankcije. No, po letu 2014 je bilo proti ruski državi, gospodarstvu in posameznikom uvedenih že toliko sankcij, da ni mogoče uvesti ničesar več, kar bi jih še lahko pretreslo. Te igre je konec. Da pa se kaj takšnega ne bi več nikoli moglo ponoviti, prihaja do velike preusmeritve na druge trge. Pri tem je jasno, da ne gre za izolacijo, ampak za odklop od dela sveta, ki ga predstavlja kolektivni zahod. Namesto EU in ZDA pač Kitajska, Indija, Pakistan, Iran in drugi.

Ta odklop ni samo gospodarski. Dobro so vidne težnje, da se zmanjša zahodni kulturni vpliv, predvsem z omejevanjem delovanja ameriških internet gigantov in družabnih omrežij. Gre za proces, ki je podoben tistemu na drugih področjih, ko se zahodne izdelke zamenjuje z domačimi. Vzor je očitno kitajski model, mnogo bolj zaprt internet, kjer bodo tuji vplivi omejeni in težko zlorabljeni za povzročanje nemira. K odklopu in h krepitvi domače ponudbe veliko prispeva tudi umik zahodnih podjetij. Ni več McDonaldsa, a namesto tega je veriga, ki je v bistvu enaka, le da pod ruskim imenom. Tudi na tak način se omejuje (po norosti zahodnih vlad) zahodni vpliv v Rusiji. Tisti, ki mislijo, da bo ruska družba zaradi tega dolgoročno nezadovoljna, se motijo, saj moderna ruska država pač ni Sovjetska zveza in ima dovolj inovativno gospodarstvo, ki bo ponudilo domače alternative, da ne govorimo o Kitajcih, ki čakajo, da osvojijo novo tržišče. In kitajski izdelki bodo, če se bodo trendi nadaljevali, počasi mnogo bolj zaželeni od ameriških.

Je že žalostno, da na vzhodu Evrope nastaja nova železna zavesa in da je možnosti za dialog vedno manj. Seveda, manj bo gospodarskih, kulturnih in diplomatskih vezi, večja bo pripravljenost uporabiti vojaško silo. Z ene in z druge strani. Ne smemo pa razkola med Rusijo in kolektivnim zahodom videti kot izoliranega dogodka. Ne, gre za večje premike, saj bo slej ko prej sledil zelo boleč konflikt med Kitajsko in kolektivnim zahodom. ZDA se ne bodo kar tako odrekle svoji vodilni vlogi v svetu. Bržkone bomo kmalu živeli v srhljivi hladni vojni. Vedno bolj jasno je, da v tem novem krasnem svetu ZDA ne bodo več imele gospodarske prednosti, kakor je to bilo v primerjavi s Sovjetsko zvezo in tudi tehnološko lahko ves kolektivni zahod začne kmalu zaostajati. Velika prednost ZDA je še vedno kulturni imperij, ves sistem medijev, zabavne industrije in propagande, a kdo ve, kako dolgo bo ta še imel takšno moč, kot jo ima zdaj. Ker je temu tako, bo marsikatera država začela svojo pozornost preusmerjati proti novi veliki sili, Kitajski, ali pa bo prihodnost videla v multipolarnem svetu, kjer Washington ne bo več mogel preprosto ukazovati, kako in kam.