Turškemu predsedniku Erdoganu je treba priznati, da se odločno bori za interese svoje države in pri tem udriha zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Njegovi zadnji žrtvi sta postali Švedska in Finska, ki sta se želeli na hitro priključiti zavezništvu, a sta morali najprej sprejeti ponižujoče turške zahteve.
Finska in Švedska sta ob tem privolili v sodelovanje s Turčijo v njenem boju proti Kurdski delavski stranki (PKK), Ljudskim zaščitnim enotam (YPG) in organizaciji v ZDA živečega klerika Fethullaha Gulena. Prepovedali bosta “zbiranje sredstev in dejavnosti za rekrutiranje” kurdskih borcev in se zavezali “preprečevati teroristično propagando proti Turčiji“.
Obe državi sta prav tako privolili v odpravo embarga na izvoz orožja v Turčijo, ki sta ga sprejeli po turški vojaški operaciji v Siriji leta 2019.
Bozdag je dejal, da bo Ankara zaprosila za izročitev 12 osumljencev iz Finske in 21 iz Švedske, ki so bodisi člani prepovedane Kurdske delavske stranke (PKK) bodisi domnevni člani skupine pod vodstvom Gullena, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Turčija ima drugo največjo vojsko v zavezništvu in je ključna članica njenega južnega krila in hkrati most med Evropo in Azijo. Vsem je jasno, da je za ZDA mnogo bolj pomembna od Švedske in Finske. Izguba Turčije bi močno zmanjšala moč Nata. Turčija ima svoje interese. Že dolgo se spopada s Kurdi in od svojih zaveznikov zahteva, da upornikov ne podpirajo. Od svojih zaveznikov tudi pričakuje, da jim prodajajo orožje. Vse to bodo zdaj od Švedov in Fincev tudi dobili, čeprav bodo ti morali poteptati svoja načela.
Lahko bi rekli kakšno o tem, da Erdoganova Turčija ni ravno vzor demokratične države, vendar to nima smisla, ker je NATO v prvi vrsti ameriško vojaško zavezništvo, demokracija pa je tu na drugem mestu. Prav tako bi se lahko vprašali o pravičnosti tega, da bosta zdaj Švedska in Finska kurdske upornike obravnavali kot teroriste, a ZDA in njihovi zavezniki so skozi zgodovino že marsikoga vrgli pod vlak, ko ga niso več potrebovali. Kaj je tu novega?
Turški predsednik Erdogan zadnja leta vodi neodvisno zunanjo politiko in nenehno širi turško interesno sfero. Ob tem se največkrat spopada z ruskimi interesi. Tako je bilo v Siriji, v vojni med Armenijo in Azerbajdžanom, v Libiji in tako je tudi v Ukrajini. Turčija proti Rusiji ni uvedla gospodarskih sankcij in pridobiva s tem, ko lahko še naprej trguje, kljub temu, da Ukrajincem dostavlja orožje. Turški brezpilotni letalniki Bayraktar, ki jih prodajajo Ukrajincem, da z njimi napadajo ruske vojake, niso nobena ovira, da se Erdogan in Putin ne bi pogovarjala.
Po drugi strani v Turčiji verjamejo, da so zahodne sile podpirale poskus vojaškega udara proti Erdoganu leta 2016. Kljub temu se ne umaknejo iz Nata in ne prekinejo svojih vezi z ZDA. Je že v njihovem interesu, da ostanejo, nekako v skladu z besedami, da je svoje prijatelje dobro imeti blizu, sovražnike pa še bližje. Vsekakor bi bili zunaj zavezništva bili deležni hujših pritiskov, kot so jih dokler so še del te povezave.
Težko je napovedati, kam se bo Turčija obrnila v prihodnosti. Le to je očitno, da bo Erdogan najprej branil interese svoje države in bo pri tem pripravljen nihati med Rusijo in kolektivnim zahodom. Kar se pa tiče Finske in Švedske, je njuna pridružitev Natu nepomembna. Tako ali tako sta že do zdaj delovali kot del kolektivnega zahoda, zavezništvu pa ne bosta prinesli veliko dodatne vojaške moči.
Jinov svet 