Začetek krize s Covid-19 nam je postregel s pomembnim sporočilom. Izkazalo se je, da sicer tako bogata Evropa ni sposobna sama proizvesti dovolj zaščitnih mask, testein respiratorjev. Kmalu se je začela prava tekma med državami, kdo bo uspel na Kitajskem, v tovarni sveta naročiti zadostne količine teh proizvodov in prišlo je celo do tega, da so države druga drugi kradle pošiljke.

Desetletja pehanja za dobičkom so izredno zmanjšala industrijsko moč tako imenovanega razvitega sveta. Podjetja so v iskanju poceni delovne sile svoje obrate začela seliti na Kitajsko, tudi drugam v vzhodno Azijo, na koncu pa celo v države kot so Bangladeš ali Etiopija. Tekstilna industrija je zelo dober primer. Posledično smo Evropejci in Američani postali odvisni od poceni izdelkov iz drugih delov sveta, Kitajska pa je postala pravi gospodarski velikan.

Spopad med kolektivnim zahodom in Rusijo je prinesel še eno spoznanje. Spoznanje, kako zelo odvisni smo od energentov in številnih surovin, ki jih na svetovne trge pošilja ruska država. Lahko se pretvarjamo, da smo na poti zelene preobrazbe, da smo vedno bolj čisti, da ne potrebujemo premoga, nafte, ampak vse to je na žalost velika laž. Odvisni smo in to zelo.

Torej, vedno bolj jasno je, da naše bogastvo stoji na zelo trhlih nogah. Dokler lahko tiskamo denar in se zadolžujemo, dokler lahko svoje drage končne izdelke zamenjujemo za poceni surovine, dokler lahko na zelo brutalen imperialističen način nadzorujemo dele revnega sveta, smo močni in bogati. Ko nas bo nekdo odrezal od vsega tega, bomo kar naenkrat spoznali, da niti neskončna količina denarja, ki ga lahko po mili volji natisnemo, ne more kupiti tega, česar pač ni na voljo. Nič čudnega, če se spopadamo z vedno višjo inflacijo. nekateri pač menijo, da vse lahko rešijo tako, da v sistem mečejo vedno več denarja.

Pohlep nas uničuje. Ne le, da smo uničili pomembne dele svoje industrije, ničesar se več ne znamo lotiti tako, da bi probleme reševali. Ne, krize so le priložnost, da si nekateri napolnijo svoje žepe.

Covid-19 na primer. Vsem nam je jasno, da pristop, kakršnega je ubrala večina zahodnih držav, ni deloval. Ali bi šli po poti Kitajske in uvajali resnično rigorozna zaprtja in tako preprečevali širjenje Covid-19, ali pa bi posnemali Švede in bolj sproščeno živeli naprej. Navsezadnje Švedska ni bila nič bolj prizadeta kot številne države, ki so imele mnogo hujše ukrepe. Toda ne, šli smo se neko čudno srednjo pot, da ne bi prizadeli gospodarstva in smo hkrati pustili, da se Covid-19 širi. Ljudje, ki so zjutraj skupaj delali v podjetju, se popoldan niso smeli družiti v restavraciji. Noro. Ob tem smo upali, da bodo cepiva prinesla rešitev. Jasno, da je farmacije veliko zaslužila. Na koncu smo še izključili cepiva konkurenčnih držav, recimo Rusije, da smo še povečali dobičke. Toda, smo Covid-19 premagali? Nismo.

Vojna v Ukrajini je drug primer. Razen orožarske industrije ne bo zmagovalcev. Pošiljamo orožje v to vojno, praznimo skladišča in se pripravljamo, da bomo kupili novo, boljše. Vsi stari tanki in bolj moderne havbice ne bodo Ukrajini omogočili, da vojno zmaga, ampak to tako ali tako vsi resni ljudje že vedo. Vojna se bo vlekla malo dlje, Rusija bo dosegla svoje, zasedla del ozemlja, naši mediji pa se bodo potem delali, da smo zmagali, ker ni okupirala celotne Ukrajine. Medtem si bo orožarska industrija zagotovila naročila in bo imela prav čudovite dobičke. Vsi mi bomo plačali ceno, seveda.

Problemov se ne rešuje, probleme se izkorišča, da se nekateri obogatijo.

Če bi naše vladajoče elite, tukaj mislim na celotno Evropo, res želele okrepiti vlogo stare celine v svetu, potem bi vodile povsem drugačno industrijsko in energetsko politiko. Investirale bi v nove jedrske elektrarne, raven investicij v bolj varčne stavbe bi bila neverjetna, težko bi našli pot čez sosednji hrib, ker bi tam stalo toliko vetrnic. Tekstilna industrija bi se vračala domov, na ravni Evropske unije bi izdelovali vse izdelke potrebne, da se na cesto postavi novo vozilo, in tako dalje. Na kratko, delali bi na tem, da bi bili bolj samozadostni. Mar to res počnejo? Ni videti. Medtem ko grmijo proti odvisnosti od ruske nafte in plina, iščejo nadomestke drugod, odvisnost pa ostaja enaka. Želja po dobičkih še vedno vodi vse te odločitve, od teh dobičkov pa ima korist manjšina. Zaradi tega se naša moč tudi zmanjšuje, problemi pa samo še kopičijo. Problemi, ki jih dolgoročno niti najbolj vrhunska propaganda ne bo mogla prekriti.