Ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski je danes preko videopovezave nagovoril poslance slovenskega Državnega zbora in druge povabljene goste in ponovil to, kar govori že dolgo. Čisto mogoče, da zdaj svoj govor obvlada že na pamet, tolikokrat ga je že lahko vadil pred različnimi občinstvi. Vprašanje je, če še sploh obstaja kakšna resna mednarodna institucija, vlada ali parlament v državi kolektivnega zahoda, kamor se ni oglasil.
Vse od začetka vojne v Ukrajini, ki jo Rusija označuje za posebno vojaško operacijo, večina medijev zahodnega sveta vestno prenaša ukrajinsko propagando in se trudi blokirati, ignorirati ali vsaj posmehljivo obravnavati poročila ruskih medijev in izjave ruskih oblasti. Če smo prej nenehno imeli poročila o Covidu, se je po 24. februarju začela doba Ukrajine.
Toda, čeprav so mediji na zahodu bolj kot ne popolnoma na strani ukrajinske države, to nima vpliva na samo vojno. Tankov pač ne ustavijo zgodbe o ‘ruskih vojnih zločinih’ in zgražanje nad tistimi, ki ne verjamejo poročilom zahodnih obveščevalnih sužb. Prav tako ima nenehno poročanje samo enega zornega kota bolj kot ne slabe posledice za propagando. Ljudje so že naveličani, bolj kot to, kaj jim ima za povedati ukrajinski predsednik, jih zanima cena elektrike. Seveda je to povezano s samim spopadom med kolektivnim zahodom in Rusijo, a povprečnemu posamezniku je že vseeno za megalomanske načrte raznih evropskih in ameriških aparatčikov, ki hočejo z gospodarskimi sankcijami Ruse spraviti na kolena. Zelo nespretno, seveda, ker več škode delajo samim sebi, kot svojemu nasprotniku.
Ne, povprečen posameznik bi rad živel v miru. Politikov, novinarjev in aktivistov, ki mu vsak dan najedajo, naj se žrtvuje v imenu svobode in demokracije v Ukrajini in boja proti tiranskemu ruskemu medvedu, ima že zadosti. Še posebej, ker postaja očitno, kako zelo nesposobni so. Radi bi se šli hladno vojno proti Rusiji (in Kitajski), a niso toliko pri pameti, da bi prej pripravili temelje za takšno vojno. Ne znajo odgovoriti na preprosto vprašanje, od kod bodo dobivali energente, niti tega ne znajo pojasniti, kako se mislijo zoperstaviti Rusiji, če so že do zdaj v Ukrajino v uničenje poslali toliko orožja, ki ga ne morejo kar tako čez noč nadomestiti.
Med nami je veliko ljudi, ki so povsem prepričani, da morajo povsem obvladovati medije, preprečevati, da se širijo drugačna mnenja. Mislijo, da bodo na tak način dosegli enotnost. Če bodo vsi mediji na nek način govorili o Covidu-19, potem bo velika večina upoštevala ukrepe in se cepila. Če bodo tako počeli glede Ukrajine, potem bodo vsi podpirali pošiljanje orožja v tisto nesrečno državo in se bodo pripravljeni žrtvovati za višje dobro. Tako gre to razmišljanje. Pa ni tako. Del prebivalstva je na propagando dovzeten, del pa pač ne in si poišče druge vire, ki jih je na spletu dovolj. Pa tudi, če interneta ne bi bilo, ogromno ljudi ne bi verjelo poročilom medijev, ki vsi tulijo v en rog.
Kaj bi se zgodilo, če ukrajinski predsednik Zelenski ne bi nagovoril le slovenskega Državnega zbora, ampak bi vsak dan, prvih pet minut poročil, nagovarjal Slovenijo? Kako bi bilo, če bi vsi osrednji časopisi prve strani svojih tiskanih izdaj vsak dan posvečali le prenašanju ukrajinskih poročil? Bi Slovenci (ali Nemci) navdušeno vzklikali, naj država v Ukrajino pošlje zadnjo granato iz skladišča, če bi na vsakem drogu visela ukrajinska zastava? Vsi vemo, da ne bi bilo tako. Na neki točki pride do preloma celo med tistimi, ki jih neka tema zanima. Postane dolgočasno, nadležno, začne se širiti odpor. Povrhu pa, propaganda, nenehne laži ne morejo spremeniti realnosti na tleh. Ukrajina ne bo nič bolj zmagala ali izgubila, če bodo medijska poročila o vojni v Sloveniji zanje bolj ali manj pozitivna. Tam se pač vodi industrijska vojna, v kateri imajo Rusi prednost.
Jinov svet 