Rusija se v Ukrajini se spopada samo z oboroženimi silami tiste države, pač pa posredno z vsem kolektivnim zahodom. Ta Ukrajincem ne pošilja samo orožja, ampak jim nudi tudi informacijsko podporo, uri njihove vojake, popravlja poškodovano opremo, skoraj zagotovo pa so na bojiščih tudi pripadniki posebnih enot, ki se bodisi pretvarjajo, da so prostovoljci, ali pa delujejo kot svetovalci in inštruktorji pri uporabi novih oborožitvenih sistemov.

Težko je slediti, koliko orožja je že bilo poslano v Ukrajino. Poljska, ki je že poslala nad 200 tankov tipa T-72, napoveduje dostavo podobnega števila istega tipa, če jim bodo Američani v zameno poslali modernejše tanke tipa M1 Abrams. Američani so poslali toliko svojih protioklepnih sistemom Javelin, da so osiromašili svoje zaloge. Kar tretjino vseh svojih Javelinov so vrgli v vojno v Ukrajini in potrebovali bodo leta, da jih bodo nadomestili. Zadnje čudežno orožje, ki bi naj spremenilo razmerje moči na terenu, je večcevni raketni sistem HIMARS. Toda, ker se vojna vleče in so izgube ukrajinske strani ogromne, kolektivni zahod niti ne more več ustreči vsem njihovim željam po novem in novem orožju. Potrebujejo nore količine tankov, havbic, večcevnih raketometov, zahtevajo celo letala in helikopterje.

Rusi seveda dobro vedo, da se ne borijo samo z Ukrajinci, ampak da so v posredni vojni s celotnim kolektivnim zahodom. O tem se odkrito govori v ruskih medijih. Postavlja se vprašanje, kaj storiti. Oblasti za zdaj še ne kažejo namena, da bi vojno razširile, saj celo vztrajajo pri omejenem številu vojakov, ki jih uporabljajo v svoji tako imenovani posebni vojaški operaciji. Gluhe so na pozive, da se uvede mobilizacijo. Vztrajajo pri počasnem napredovanju, zaradi česar tudi lahko pričakujemo, da se bo ponovila zgodba Sirije, torej dolgotrajna, uničujoča vojna.

Marsikateri zahodni politik je vmešavanje v ukrajinsko vojno opravičeval, in še opravičuje s tem, da bi naj pošiljanje orožja Ukrajincem zahtevalo takšno ceno med ruskimi oboroženimi silami, da si Putin zaradi tega ne bo upal vojaštva poslati nad države članice NATO pakta. Trdijo, da je Rusija agresivna, imperialistična sila, ki komaj čaka, da se polasti recimo Estonije ali Romunije. Trdim, da pred in v začetni fazi vojne v Ukrajini ni bilo nobenih znakov, da bi ruska država načrtovala obsežen napad na zahod. Še več, omejeno število čet okoli Ukrajine je kazalo na omejene cilje v tej državi. Torej, niti ne na okupacijo celotne države, ampak le na zasedbo dela le te. Trdim pa tudi, da dlje kot se ta vojna vleče, hujše kot je vmešavanje zahodnih držav, bolj se veča nevarnost, da Rusija izvede vojaške napade znotraj držav članic Nata.

Zakaj? Do vojne so vsi, tudi Rusi sami, verjeli da ima Rusija dokaj močne oborožene sile, a da ima NATO na razpolago veliko večjo udarno moč. To je tudi razlog, zakaj si brez uporabe jedrskega orožja Rusi niti ne znajo predstavljati spopada s svojimi zahodnimi nasprotniki. Toda, vojna v Ukrajini je razkrila šibkost zahodnega sveta. Pomislite, osem let so podpirali, oboroževali, urili, pripravljali Ukrajince, a ti zdaj kljub temu, da imajo po svojih besedah pod orožjem milijon ljudi, ne morejo ustaviti 200000 vojakov zavezniških sil obeh republik in ruskih oboroženih sil. Tem orožja in streliva ne primanjkuje, medtem ko se skladišča po vsem zahodu praznijo, nič pa ne kaže, da bi v Ukrajino poslano orožje pospešeno nadomeščali z novim. Povrhu se bliža še energetska kriza, ki utegne potopiti marsikatero gospodarstvo.

Rusko letalstvo bi lahko izvedlo raketni napad na kakšno skladišče orožja na Poljskem ali sestrelilo kakšno ameriško izvidniško letalo nad Romunijo. To bi bilo iz vojaškega stališča povsem opravičljivo, saj bi s tem boj prenesli na ozemlje zavezništva, ki je že tako v vojni z Rusijo. Čisto mogoče, da NATO ne bi reagiral z mobilizacijo vseh svojih sil in vsesplošnim napadom na Rusijo, ampak samo z omejenimi povračilnimi udari. Kajti, če bi izbruhnila tretja svetovna vojna, bi se lahko ponovila zgodba vojne v Ukrajini. V tem primeru bi Rusija mobilizirala vse svoje razpoložljive sile, ki pa bi glede na to, kaj zdaj vidimo v Ukrajini, imele prednost v topništvu, v oklepu, v strelivu. Seveda bi letalstva zahodnih držav ne imela lahkega dela, saj bi vsa letališča v trenutku postala cilj ruskih raket. Izkazalo se je do zdaj, da imajo Rusi teh veliko na razpolago in jih očitno tudi lahko veliko proizvajajo. Po drugi strani se vsak dan bolj kaže, kako zelo učinkovita je v resnici ruska protizračna obramba. V takšnim razmerah bi lahko doživeli industrijsko vojno, v kateri bi štelo, kdo lahko na bojišče pripelje več oklepa, kdo lahko na nasprotnika dnevno izstreli več granat.

Ta hip se zdi, da rusko vodstvo ne razmišlja o širitvi vojne. Svoje cilje dosega na svoj počasen način. Zmaguje vojno v Ukrajini in zmaguje gospodarsko vojno proti kolektivnemu zahodu. Toda, dlje bo vojna trajala, slabše kot bodo razmere na zahodu, bolj kot bodo skladišča orožja v državah članicah Nata prazne, večja bo skušnjava, da Moskva z oboroženo silo pošlje signal svojim zahodnim nasprotnikom. Tisti, ki mislijo, da z nenehnim pošiljanjem orožja Ukrajincem zmanjšujejo možnost vojne na svojih tleh, se zelo motijo. Ne zmanjšujejo je, povečujejo jo!