V naših medijih je nedavni obisk sirskega predsednika Bašarja al-Asada z družino v Alepu šel mimo bolj kot ne neopaženo. Slišim, da je to bil sploh prvi njegov obisk tega mesta po začetku krvave vojne, ki jo je težko imenovati za državljansko, saj se je v njo vmešalo toliko tujih sil. S tem je pokazal Siriji in svetu, da so razmere v mestu očitno toliko varne, da se lahko tam prikaže na ulici. Po fotografijah in posnetkih sodeč, ga je pričakalo kar nekaj navdušenih privržencev. Seveda, trdite lahko, da so to le predstava za javnost, a neizpodbitno dejstvo je, da je Asad preživel to zelo kruto vojno in iz nje izšel kot zmagovalec.

Ko je arabska pomlad pljusknila v Sirijo, sem, to priznam, bil zelo sovražno nastrojen do tega bližnjevzhodnega tirana. Končno, sem menil, bodo množice odnesle diktaturo in vzpostavile svobodno, demokratično državo z večstrankarskim sistemom, v katerem bodo zaščitene pravice posameznika. Bil je to optimističen čas, ko se je za hip zdelo, da bo odplaknilo vse dolgoletne diktatorje in bo prišlo obdobje svobode in napredka.

Na koncu se ni izteklo najbolje. Podobnega diktatorja je v Libiji nadomestilo razsulo, grda vojna, ki je uničila najbogatejšo afriško državo. Celo sužnje so začeli prodajati na tržnicah. V Egiptu se je na oblast povzpela Muslimanska bratovščina, ki pa so jo po določenem obdobju znova odstranile stare sile. Liberalna mladina je bila v spopadu med sekularnimi silami globoke države in radikalnimi silami islamskih skrajnežev brez moči.

Nekaj podobnega se je zgodilo v Siriji, kjer se je na mojo žalost izkazalo, da je predsednik Asad manjše zlo. Če so na začetku liberalne sile, tako imenovani zmerni uporniki še dajali upanje, je kmalu postalo jasno, da nimajo možnosti in da v Siriji poteka spopad med sekularno diktaturo in podivjanimi teroristi. Da, Asad je bil diktator, toda alternativa je bila nekaj neprimerljivo hujšega. Islamski teroristi, ki so svoje vrste popolnjevali s prostovoljci iz vsega sveta, skrajneži, ki so se razdelili med Islamsko državo in med podobno nevarnimi skupinami, med katerimi je bila tudi priročno preimenovana Al Kaida. Da, tista skupina, ki je izvedla teroristični napad na ZDA enajstega septembra 2001. Saj ne, da bi Američane to kaj motilo, ko so v Sirijo odmetavali orožje. Njihov poglavitni cilj je bilo strmoglaviti predsednika Asada in ga nadomestiti z nekom brez hrbtenice, če pa to ne bi uspelo, so bili pripravljeni mirno gledati, kako se širi moč Islamske države.

Še sreča, da sta se v to vojno vmešali Rusija in Iran in podprli svojega zaveznika v Damasku. Zaradi tega se zdaj lahko sprehaja po Alepu. Drugače, kdo ve, bi mogoče črne zastave Islamske države plapolale nad sirsko prestolnico. Čisto mogoče, da bi tudi nad iraško, če tam ne bi svojega dela opravili Iranci pod vodstvom v kasnejšem ameriškem atentatu ubitega generala Solejmanija.

Med vojno v Siriji in vojno v Ukrajini je veliko vzporednic. Ena je pripravljenost držav kolektivnega zahoda, da podpirajo najhujše skrajneže, če menijo, da bodo s tem škodovali svojemu nasprotniku. V Siriji niso videli skrajnih islamistov, v Ukrajini ne vidijo skrajnih nacionalistov. Propaganda je v obeh primerih podobna, demonizacija nasprotnika neverjetna, lahko pa tudi rečemo, da je podobna tudi velikodušnost pri dostavi orožja. Sirski uporniki so na koncu imeli toliko protioklepnih raket, da so jih uporabljali celo pri napadih na posamezne vojake. V Ukrajini je raznih Javelinov toliko, da po umiku ukrajinskih vojsk ležijo vse povprek in ruske sile niti ne vedo več, kaj naj z njimi. Ne v enem ne v drugem primeru ne kaže, da bi vse to orožje lahko spremenilo sam potek vojne.

Kot se je vlekla vojna v Siriji, ki mimogrede še vedno ni končana, saj dele države nadzirajo tuje sile, tako se vleče tudi vojna v Ukrajini. Čisto mogoče, da je to posledica odločitev ruskega vojaškega vrha. Vojno vodijo z minimalnim še možnim vložkom in jih čisto nič ne skrbi, kako dolgo bo ta zaradi tega trajala. Razen obsodb, ni od njih nobenih povračilnih udarcev, kadarkoli Izraelci udarijo po sirskih ciljih. Celo bolj naprednih protizračnih sistemov jim ne pustijo uporabljati, kaj šele, da bi Sirci z raketami udarili po Izraelu, česar so vsekakor zmožni. No, v Ukrajino ves kolektivni zahod pošilja orožje, ukrajinskim vojskam nudi informacijsko podporo, pa Rusija zaradi tega niti za malo ne spremeni svoje strategije. Držijo se svojega načrta. Prav zaradi tega bo ta vojna bržkone trajala še zelo dolgo.

Spomnim se, s kakšno gotovostjo so nekateri politiki, analitiki in novinarji trdili, da so predsedniku Asadu šteti dnevi. Tisti, ki nas je ta vojna zanimala, smo vedeli, da po ruskem posredovanju temu ne bo tako. Jasno je bilo, da ima režim dovolj podpore med prebivalstvom, da ne bo kar tako padel. Ampak pojasni ti to strokovnjaku, ki pri poročilih razlaga, da bo tiran zdaj zdaj strmoglavljen, ker ga vse ljudstvo prezira. Ne moreš. Saj, tako je bilo tudi v Afganistanu. Že po nekaj letih je bilo jasno, da bodo tuje sile slej ko prej poražene, a se je vse skupaj vendarle vleklo dvajset let. Ob tem so razni strokovnjaki pametovali in pametovali o tem, da je treba biti odločen, trmast, da neko srednjeveško gibanje ne bo moglo premagati ZDA in zaveznikov, ki v državo prinašajo napredek in svobodo in demokracijo in enakopravnost žensk. In kako se je potem končalo? Točno.

Mimogrede, Rusom so tudi v Siriji napovedovali polom, a se to ni zgodilo. Zdaj nas prepričujejo, da mora biti kolektivni zahod enoten, da mora v Ukrajino pošiljati orožje in proti Rusiji uvajati sankcije in zmaga bo naša. Enkrat. Do konca leta. Ali v nekaj letih. Ali v desetletju. Ali kdo ve kdaj. Toda, primer vojne v Siriji (in tudi katastrofe v Afganistanu) bolj kot ne napoveduje še en boleč poraz kolektivnega zahoda. Saj ne, da bo potem mir. Računamo lahko na dolgotrajno puščanje krvi, ki mu bo sledil zamrznjen konflikt, ko bo Rusija vzela to, kar hoče, preostanek Ukrajine pa bo životaril kot trdnjava zahodnih sil, vedno v pripravljenosti, da se s svojo veliko vzhodno sosedo spusti v še en krog vojne.

Na Sirijo je večina že pozabila. Tako bo tudi z Ukrajino. Žalostna usoda vseh teh velikih vprašanj našega časa je, da gorečneži potrebujejo vedno nekaj novega, za kar se lahko borijo in vse drugače misleče obtožujejo, da so Putinofili, Asadovi podporniki in kar je še tega. Ti ljudje nimajo ne potrpljenja, ne vztrajnosti. Danes se razburjajo zaradi Libije, jutri bi zamenjali oblast v Venezueli, potem so na vrsti Ujguri in tako dalje. Da bi rešili vsaj en problem in se šele potem posvetili nečemu novemu, to jim niti na pamet ne pade.