Putin v Teheranu poglabljal partnerstvo z Iranom

Ruski predsednik Vladimir Putin se je v torek v iranski prestolnici v okviru astanskega procesa o regulaciji vojne v Siriji, sestal s turškim predsednikom Recepom Tayipom Erdoganom in iranskim predsednikom Ebrahimom Raisijem. Putin se je sestal tudi z iranskim vrhovnim voditeljem ajatolo Hamenejem.

Ob robu tega srečanja je rusko podjetje Gazprom z iranskim nacionalnim naftnim podjetjem podpisalo memorandum o sodelovanju, vreden okoli 40 milijard evrov. Gazprom bi naj svojim iranskim partnerjem pomagal razvijati vire naravnega plina in graditi plinovode. V Iranu so druge največje rezerve naravnega plina na svetu, takoj za Rusijo, a ameriške gospodarske sankcije islamski republiki predstavljajo veliko oviro pri razvoju svojih potencialov.

Neki analitik je pred časom dobro opisal odnos med Rusijo in Kitajsko, dvema velikima silama, ki sta si iz leta leto bližje. Napisal je, da Rusija in Kitajska ne stojita z ramo ob rami, ampak s hrbtom ob hrbet, pri tem pa je mislil na obrambo pred ameriškimi pritiski. Moskva in Peking drug drugega vidita kot partnerja, zaveznika v globalnem spopadu, v katerem ZDA želijo ohraniti svojo prevlado. Ob tem so med obema državama pomembne razlike, tudi v zgodovini je mogoče najti številna nesoglasja. Nič naravnega ni v tem zavezništvu, saj gre za različni kulturi, različna politična in gospodarska sistema. Edino mojster diplomacije je lahko ti dve veliki sili spodbudil v tesno partnerstvo in ta mojster sedi v Washingtonu. Mojster neumnosti, seveda.

Podoben proces lahko zdaj opazujemo v odnosu med Iranom in Rusijo. Spet, gre za dve povsem različni kulturi, ki imata zgodovinske zamere druga do druge, za dve državi z različnima gospodarskima in političnima sistemoma. Če ZDA ne bi obstajale, bi se Moskva in Teheran ukvarjala z razmejitvo svojih interesnih sfer na Kavkazu ali v Centralni Aziji, toda ker nad njimi visi nevarnost ameriške agresije, iščeta sodelovanja tako na vojaškem kot tudi na gospodarskem področju. Slednje seveda postaja vedno bolj pomembno tudi za Rusijo, ki za razliko od Irana v preteklosti ni bila podvržena takšnim brutalnim sankcijam in ji iranski trg ni pomenil veliko. Zdaj se je to spremenilo.

V delu je nova trgovinska pot med Rusijo in Indijo, ki poteka čez Iran, kar bo še okrepilo sodelovanje med obema državama.

Tako kot v primeru Rusije in Kitajske, tudi v tem primeru ameriški pritiski pospešujejo približevanje dveh pomembnih držav. ZDA so tiste, ki proti sebi ustvarjajo koalicijo zelo različnih držav. Za to sta dve pojasnili. Prvič, verjetno gre za posledico vzvišenosti, prepričanosti v svojo lastno moč in poniževanja potenciala preostalega sveta. Za večino prebivalcev kolektivnega zahoda je Rusija pač le bencinska črpalka z vojsko, Kitajska tovarna poceni izdelkov, Iran pa tako ali tako niti ni na radarju. Ves globalni jug vidijo kot skupek bednežev in primitivcev, ki bi morali slediti razsvetljenim zahodnjakom, se pravi Američanom, ali v Afriki, Francozom. Zaradi tega tudi delajo napako za napako in se ne zavedajo, da je kolektivni zahod iz dneva v dan bolj izoliran in da se celo države zaveznice, kakršna je recimo Saudova Arabija, vedno bolj ozirajo proti Pekingu in Moskvi.

Drugi razlog je skoraj zagotovo v ameriški strategiji gradnje sistema zavezništev, kar bi jim naj v prihodnosti omogočalo nadaljno dominacijo. Proti Rusom imajo namen uporabiti Evropo, proti Kitajcem vzhodno Azijo, Avstralijo in Indijo, proti Iranu arabske monarhije.

Kot rečeno, odnos med Rusijo in Iranom ni brez težav. Iranci so Rusom morali zelo zameriti njihovo mencanje, ko jim pod takratnim ruskim predsednikom Medvedjevom niso, zaradi sankcij Združenih narodov, hoteli dostaviti protizračnih sistemov S-300. Vedno se jim je moralo zdeti, da jih velika severna sila vidi le kot bolj malo pomembnega sogovornika, mogoče še za sredstvo za boj proti ameriški dominaciji na Bližnjem vzhodu. Toda časi se spreminjajo. Obe državi sta skupaj posredovali v Siriji in pred propadom rešili predsednika Asada. Zdaj se celo pojavljajo govorice, da bi naj Iran ruskim oboroženim silam dostavil brezpilotna letala (le govorice, to je treba poudariti), gospodarsko pa Rusija pospešeno išče nove trge in nove partnerje in Iran vsekakor je pomembna država z več kot 80 milijoni prebivalcev.

Zdi se, da Rusija in Iran na globalni sceni ne stojita z ramo ob rami, ampak drug drugemu ščitita hrbet. Toda, dlje bodo tako stali, tesnejše bo njihovo sodelovanje, večje medsebojno zaupanje. To je dolgotrajni proces, ki ga bodo, kar je smešno, s svojim agresivnim odnosom podpirali Američani.