Rusija in kolektivni zahod sta si glede svobode medijev in preganjanja oporečnikov zelo podobna. V obeh primerih vlogo čistilcev drugače mislečih ne opravlja samo državna oblast, ampak tudi čisto druge strukture.

Boris Akunin je zelo znani ruski pisatelj detektivskih romanov. V zadnjem času se je Akunin, ki je sicer gruzinskega rodu, posvetil pisanju knjig o ruski zgodovini (eno pravkrat prebiram), nobena skrivnost tudi ni, da pripada liberalni opciji in da je kritik, kakor sam to imenuje, ordinskega načina vladanja. Na ruski sistem oblasti gleda skozi posledice mongolske nadvlade, ki je preko Zlate horde zelo dolgo nadzorovala življenje v večini Rusije, predvsem pa se je njihov sistem oblasti delno uveljavil v Moskvi, ki je potem postala center novega imperija. Od tod po mnenju Akunina izvira nagnjenje k avtoritarnosti. Nič kaj radikalnega ni v tem. Zgodovinarji, ali pisci bolj poljudnih zgodovinskih del imajo pač svoja mnenja, svoje poglede.

Pred kakšnim mesecem sem v nekem ruskem časopisu bral poročilo o tem, kako se je neka ruska poslanka v državni Dumi hudovala nad tem, da je v knjigarni na polici videla Akuninov knjigo. Po njenem mnenju tega ne bi smeli dovoliti. Kritikom režima pač ni mesta v sodobni ruski družbi, izdajalce (Akunin živi v tujini) bi bilo treba odstraniti. Ne fizično, seveda, ampak vsaj s knjižnih polic ali iz medijev.

Če opazujete, kako v Rusiji deluje cenzura in kdo je tisti, ki najbolj goreče poziva k očiščenju družbe zlonamernih zahodnih vplivov, vidite da to sploh niso Putin in njegova oblast, ampak legije novinarjev in drugorazrednih politikov in vojske navadnih Rusov. Da, jasno, malodane nemogoče je, da se v državnih medijih zaposli nekdo, ki je odkrito liberalec. Tudi če se, mu ne bodo pustili, da nasprotuje ruski vojaški operaciji v Ukrajini in hvali ZDA. Toda, potem je tu še silovit pritisk, da se vsi, od novinarjev do umetnikov in profesorjev povsem podredijo večinskemu mnenju, ki v Rusiji pač podpira državno politiko v Ukrajini in ki bi si celo želela dodatnega zaostrovanja.

V nekem drugem ruskem časopisu sem tako bral, da si je nekaj jeznoritežev izmislilo beli seznam ruskih umetnikov, ki podpirajo vojaško operacijo v Ukrajini. To je v nasprotju s črnim seznamov tistih, ki jih smatrajo za izdajalce. Logika je v tem, da bi naj ljudje podpirali umetnike z belega seznama.

Ni res, da povprečen Rus ne more do alternativnih virov informacij. Če malo pregledate to sceno, lahko vidite, da je vse na voljo, seveda na spletu. Problem je drugje. Ob tem, da državna oblast nadzoruje televizijo in večje medije, je ogromno ljudi pripravljeno prav preganjati vsakogar, ki misli drugače. To se potem pozna tudi na družabnih omrežjih, kjer ljudje obračunavajo drug z drugim. V takšnih razmerah je zelo težko biti oporečnik. Predstavljajte si, da ste profesor na univerzi. Na svoj Facebook profil napišete, da je vojaška operacija v Ukrajini napaka. Takoj se vas na družabnih omrežjih loti horda podivjanjih komentatorjev, ki zahtevajo, da se vas vrže iz službe, v ta vihar na spletu se vmešajo novinarji in začnejo pritiskati na vodstvo univerze in na državo, da se vas znebi. Ker ste izdajalec.

In potem si mislite, da je na zahodu kaj drugače. Niti malo. Vse je zelo podobno in zelo težko je nasprotovati uradnim poročilom, bodisi da gre za vojno v Ukrajini, Covid-19 ali kaj drugega.

Najprej deluje filter. Težko boste postali novinar, če boste imeli res različno mnenje od lastnika svojega medija in sodelavcev, ki vas obkrožajo. Verjemite mi, hitro bodo videli, da ste recimo za višje davke za bogate, lastnik pa je milijarder, ki zagovarja nizke davke. Navsezadnje živimo v času, ko vsak kaj objavlja na družabnih omrežjih in to je mogoče hitro preveriti. In ne boste dobili službe. To velja za številna področja, ki so pač v nekem trenutku pomembna. Vi ste lahko posebni kolikor hočete, če ta vaša posebnost ni nevarna vladajočemu redu ali vsak politični opciji, ki obvladuje določen medij.

Nekateri trdijo, da so na zahodu mediji svobodni in neodvisni, ker so v zasebni lasti, ampak to pomeni le, da so odvisni od svojih lastnikov, ti pa imajo svoje interese. Vladajoča oligarhija seveda ne bo dopustila, da preko njihovih medijev pozivate k revoluciji, ali nasprotujete ameriškim imperialnim interesom. Še več, ta vladajoča oligarhija se bo tudi dokaj enostavno polastila oblasti, za katero vi mislite, da jo sami izberete na demokratičnih volitvah in potem preko državnih medijev širila enaka sporočila. Niti ni treba, da gre za oligarhijo, vladavino bogatašev, tako lahko deluje tudi kakšna druga državna elita, recimo skupek nevladnih organizacij, ki iz različnih virov dobivajo sumljivo veliko denarja, profesorjev z vplivom na delovanje državnih institucij, pripadnikov obveščevalnih struktur, globoke države. Če boste torej že v osnovi imeli drugačno mnenje o vsem, vas nikoli ne bodo zaposlili. Če boste drugače večinoma usklajeni z interesi lastnikov in svojimi kolegi, a boste o neki pomembni temi imeli drugačno mnenje in ga boste tudi izrazili, ne bo sledil prijazen odnos. Čisto mogoče, da boste službo izgubili, ali pa si pridobili oznako nelojalnega kadra in vrata se vam bodo začela zapirati pred nosom.

Podobno kot v Rusiji, imamo tudi na kolektivnem zahodu nadzor nad večjimi mediji, nadzor ki ga izvajajo razne elite preko zasebnih podjetij, a tudi preko državnih institucij. Alternativa je potisnjena na obrobje, na splet, na družabna omrežja. Spet, povprečen zahodnjak lahko podobno kot povprečen Rus zelo hitro najde drugačna poročila kot mu jih servirajo veliki mediji in vladajoča politika. To je v teh časih še najmanjši problem.

Primer ameriške glasbene skupine Dixie Chicks nam kaže, kakšno moč imajo množice, ki se ne strinjajo z izjavami umetnikov. Marca 2003 so članice skupine javno kritizirale načrte ameriškega predsednika Busha ml. za napad na Irak, zaradi česar so doživele pravcati pogrom. Ljudje so nehali kupovati njihove plošče, zahtevati, da se jih ne vrti na radijskih postajah, jim groziti s smrtjo. Posledice so bile boleče. V naslednjih letih se je ta cancel culture v ZDA zelo razširila in s politične desnice prenesla med levičarje. Ljudje za napačna mnenja ne dobivajo samo groženj s smrtjo, niso deležni samo poplave sovraštva na družabnih omrežjih, ampak tudi izgubljajo službe. Torej, lahko imate svojo svobodo govora, samo zanjo utegnete plačati takšno ceno, da boste dobro premislili, če ni mogoče bolje ponavljati za drugimi, čeprav veste, da lažejo.

Covid-19 nam je prinesel odličen primer, kako lahko mediji delujejo v čisto propagandne namene in namerno skušajo utišati vsako drugačno mnenje. Mar mislite, da so čisto vsi novinarji, ki so vas iz dneva v dan pri osrednjih poročilih svarili pred nevarnostjo Covida in zahtevali, da se držite ukrepov, res verjeli v to, kar so govorili? Upam si trditi, da ne, da je mnoge pač bilo strah, kaj se jim bo zgodilo, če bodo izrazili svoj dvom. Da, v Sloveniji smo lahko bili deležni dvoma v naravo ukrepov, ker je del medijev pač podpiral opozicijo in je metal polena pod noge vladajoči koaliciji (pa še res je bilo, da so bili ukrepi pogosto malodane bizarni), ampak v osnovi so vsi trdili eno in isto.

In potem pride Marko Potrč.

Primer Potrč je pomemben, ker nam kaže, kaj se zgodi človeku, ki misli drugače in ki ima nek vpliv v družbi. Potrč je pač začel izražati dvome o ukrepih, ki jih je uvajala vlada in hvaliti švedski sistem. Tja je celo šel. Posledično se nanj ni spravila samo medijska mašinerija, niso ga samo pospravili iz medijskega sveta, na spletu je bil deležen pravega pogroma. Da, imel je veliko privržencev, ki so ga hvalili, a tudi ogromno nasprotnikov, ki so ga žalili na vse mogoče načine, nekateri so celo grozili. Tu je lekcija vsem, ki si drznejo imeti drugačno mnenje. Postali boste tarča spletnih trolov, napadali vas bodo v medijih, skušali vas bodo spraviti iz službe in onemogočiti, da dobite drugo.

A je to potem kaj drugače, kot v Rusiji? Niti malo.

Med Rusijo in kolektivnim zahodom divja neusmiljena propagandna vojna. Tisti zelo naivni in neumni verjamejo vse, kar jim servirajo mediji. Na primer, na mojo zgornjo trditev, da pri nas ni nič drugače kot v Rusiji, se bo hitro našel pametnjakovič, ki misli, da je Rusija še vedno Sovjetska zveza in zatrdil, da bi v Rusiji Potrč preprosto izginil. Seveda, takšni ljudje živijo v svojih fantazijah in se ne pustijo prepričati v nasprotno. Zanje Rusija je imperij zla, kjer diktator vsak dan ubije ne vem koliko oporečnikov.

Pa je temu res tako? Spet, dober primer. Vsi vemo za tisto novinarko, ki se je na ruski državni televiziji med neposrednim prenosom poročil, s protivojnim plakatom sprehodila v ozadju. Kaj se je zgodilo z njo? No, če bi verjeli našim rusofobom, so jo takoj zatem zvlekli v zapor, zdaj pa mrtva leži v kakšnem jarku. Pa ni tako. Dobila je manjšo denarno kazen, potem pa zelo hitro dobila službo v Nemčiji, kamor je tudi odšla. Nihče je ni zadržal. Da je zgodba še bolj zanimiva, po treh mesecih ji je pogodba o zaposlitvi potekla in vrnila se je v Rusijo. V državo, v kateri je grozi smrt? Če bi ji res, potem se seveda ne bi vrnila. Ne, grozi ji drugačna usoda. Nikoli več ne bo dobila zaposlitve v državnih medijih ali v medijih, ki sebe označujejo za patriotske. Nekako tako kot bo s tem imel težavo Marko Potrč.

Nikoli ni enostavno imeti drugačnega mnenja. Zaradi tega nastajajo konflikti, na spletu, v službi, v družini, celo med prijatelji. Toda, to je še posebej nevarno, če nasprotujete prevladujoči propagandi, ki deluje v interesih vladajočih sil. Torej, če ste v Rusiji proti vojaški operaciji v Ukrajini ali na kolektivnem zahodu zagovarjate pogajanja z Moskvo, nasprotujete gospodarskim sankcijam (ki bolj kot nas uničujejo prav nas, ne Ruse) in opozarjate na naravo režima v Kijevu, ki je nesrečna mešanica skorumpirane oligarhije in skrajnega nacionalizma. Ali če ste skeptični glede ukrepov za zajezitev širjenja Covid-19. Ali če v prihodnje ne boste verjeli, da Kitajska nad Ujguri izvaja genocid, zaradi česar vas bodo prepričevali, da je proti tej državi treba uvajati gospodarske sankcije. No, iskreno povedano, področij, na katerih je bolje biti tiho, je vedno več. Če ste bolj vplivni in s tem priročna tarča, je nevarnost le še toliko večja.

Mimogrede, to, da je narava sistema cenzure in preganjanja drugače mislečih v državah kolektivnega zahoda in v Rusiji dokaj podobna, je seveda še nekaj, česar ni najbolj pametno povedati. Po glavi jih boste dobili z obeh strani. Pa tudi, če je vse res.