Ruske oblasti in mediji za svoje zahodne nasprotnike izmenično uporabljajo poimenovanje kolektivni zahod, tudi ameriški imperij, bolj redko pa zlato milijardo. Zlata milijarda je v bistvu oznaka za najrazvitejši del sveta, predvsem torej za Severno Ameriko, Evropo, Avstralijo, Novo Zelandijo, Japonsko in Južno Korejo, kar se dobro pokriva z območjem, ki ga obvladujejo ZDA in kjer je življenjski standard najvišji. Da ta zlata milijarda lahko živi življenje udobja, po tej teoriji potrebuje vse ostale milijarde, ki jih oskrbujejo s poceni delovno silo in resursi, hkrati pa ostajajo na nizki stopnji razvitosti in za te iste resurse ne morejo tekmovati.
V bistvu, če Američani svoje nasprotnike radi uvrščajo na takšne in drugačne osi zla, jih imenujejo za imperije zla ali zavezništva avtokracij, potem imajo Rusi svoje oznake, ki krožijo med politiko in v medijih.
Toda, motili bi se, če bi mislili, da gre le za neumno obkladanje nasprotnika s tem ali onim nazivom. Ne, v ruskem primeru se vedno bolj kaže, da opozarjanje na zlato milijardo kaže na željo, da ruska država na svojo stran pridobi globalni jug, ki je bil zgodovinsko žrtev imperializma zahodnih velikih sil in ki je še vedno bolj kot ne ujet v sistem, v katerem igra vlogo periferije.
O tem se je na forumu Močne ideje za nove čase, razgovoril tudi ruski predsednik Vladimir Putin:
Rusko zgodovino je v mnogočem oblikoval spopad med tako imenovanimi zapadniki in slavjanofili o tem, kaj Rusija sploh je in v katero smer se naj razvija. Peter Veliki je recimo lastnoročno spremenil naravo ruske družbe, da je postala nekoliko bolj podobna tedanjim evropskim velikim silam, ker se je zavedal, da obstaja velik tehnološki prepad, ki ga Rusija mora preskočiti, če hoče ostati konkurenčna. To je šlo celo tako daleč, da so se morali moški odreči svojim bradam in opustiti svoja tradicionalna oblačila. Po drugi strani je bilo v ruski zgodovini tudi veliko posameznikov, ki so v zahodnem vplivu videli predvsem zlo, ki se ga je v imenu razvoja ruske kulture treba izogibati.
Ni mogoče zanikati, da so ruske elite večinoma zagovarjale približevanje zahodu, integracijo njihove države v moderne tokove sveta, da so se želele povezovati z evropskimi elitami in da so zelo posobno kot angleški ali francoski imperialisti, delovale tudi na mejah svojega imperija. Večina ruske elite je v letih pred invazijo napoleonovskih vojsk celo govorila francosko. To so pač imeli za izraz svoje omike, s tem so se želeli približati kulturi, ki so jo očitno imeli za večvredno. Dandanes je v vlogi Francije anglosaksonski svet, Združeno kraljestvo in ZDA, a tudi nekatere druge evropske države, kamor je ruska oligarhija parkirala svoj kapital, kjer si je kupovala vile in kamor je pošiljala svoje otroke, da se učijo na najboljših univerzah. Francoščino je zamenjala angleščina, francoske knjige ameriške tv serije.
Toda, zdi se, da se je z velikim konfliktom med kolektivnim zahodom in Rusijo začel odmik ruske države proč od zahoda, da so zapadniki začeli izgubljati tla pod nogami. Jasno, svet se je spremenil, za preživetje ni več potrebna navezanost na zahodne centre moči. Rusija pač ne potrebuje Finske, če jo lahko nadomesti z Iranom, ne potrebuje Nemčije, če lahko sodeluje z Indijo ali Kitajsko. Tudi tehnološko se ji ni treba več ozirati proti zahodu, ker vse lahko dobi drugje. Ima torej trge za svoje surovine in izdelke in ima partnerje, ki jih lahko nudijo vse, česar sama nima. Dolgoročno se bo seveda težišče svetovnega gospodarstva vedno bolj premikalo v Azijo.
Če je Rusija v preteklosti želela integracije v zahodni svet, zdaj več kot očitno zasleduje nek drug cilj. Ruske oblasti ustvarjajo novo globalno večino, katere pomemben del bodo same. Ne gre le za zavezništvo s Kitajsko, ampak za sodelovanje z vsem globalnim jugom. Pri tem lahko seveda izkoristijo vse zamere, ki jih globalni jug ima do kolektivnega zahoda, od ran, ki so bile zadane afriškim državam, do brezobzirnih vojaških pustolovščin na Bližnjem vzhodu. To ne pomeni, da si v Moskvi kdo domišlja, da bi lahko Rusija postala naslednji globalni hegemon. Daleč od tega. Razmerja sil so jasna. Toda, v multipolarnem svetu bo mnogo več možnosti za razvoj in zaščito svojih interesov, česar pod nadaljno dominacijo ZDA ni mogoče pričakovati.
Če si pogledamo, kdo proti Rusiji zaradi vojne v Ukrajini uvaja gospodarske sankcije, lahko vidimo, da se večina sveta drži ob strani in se noče odreči sodelovanju. Črte nove razmejitve sveta so vedno bolj vidne in kolektivni zahod je tukaj tisti, ki je vedno bolj izoliran. Kaj potem pomaga vključitev Finske in Švedske v NATO? Ne veliko. Le mobilizacijo vseh tistih, ki so že tako ali tako del zahodnega sveta, tudi če so se v preteklosti hvalili s svojo nevtralnostjo. No, niti NATO ni enoten, saj Turčija, ki je nekakšen most med Evropo in Azijo, vodi povsem samostojno politiko in se ne pridružuje zahodnim gospodarskim sankcijam proti Rusiji.
Priča smo velikim premikom v mednarodni politiki, ki načenjajo same temelje našega sveta. Rusija se odmika od zahoda in podobno kot nekdaj Sovjetska zveza želi izkoristiti zamere globalnega juga proti zahodnim centrom moči. Razlika je v tem, da je Rusija dandanes vojaško in gospodarsko mnogo šibkejša, kot je bila Sovjetska Zveza, a da je Kitajska gospodarsko mnogo močnejša, kot je bil sovjetski imperij in da se je po svetu pojavilo že kar nekaj držav, ki iz leta in leto postajajo bolj pomembni igralci vsaj v svojih regijah, če ne že globalno. Po drugi strani vidimo znake razkroja zahodnega sveta. Ruski manever je tako kljub manjši ruski teži za zahod mnogo bolj nevaren, saj ustvarja neko novo globalno večino, ki ni večina samo v številu prebivalstva, ampak tudi v gospodarski moči.
Jinov svet 