Oni dan sem si na Netflixu ogledal turško serijo v osmih epizodah, Polnoč v palači Pera. Za razliko od turških serij, ki jih nenehno vrtijo na naših komercialnih tv programih in ki se nikoli ne končajo, je vsekakor šlo za bolj kvaliteten izdelek, čeprav seveda narejen v stilu vseh serij na pretočnih platformah, katerih cilj je ponuditi nekaj zabave, gledalca pa potem iz sezone v sezono držati prikovanega pred ekran. V bistvu torej bolj kvalitetno, z manjšo potrato časa, a z enakim namenom kot vaše zgodbe o lepem Kemalu.

Zgodba sama je pač fantastika. Mlada novinarka Esra mora napisati članek ob 130. obletnici hotela Pera palace v Istanbulu. V samem hotelu sreča menedžerja Ahmeta, ki ji pove nekaj bolj zanimivih podrobnosti, še posebej jo navduši s sobo, v kateri je prespala Agatha Christie. Velika sreča za Esro, ker se v Istanbulu začne naliv in Ahmet ji ponudi prenočišče v eni izmed sob. Dolga zgodba na kratko, po neki čudni poti Esra dobi v roke poseben ključ in naslednje jutro se zbudi v letu 1919. Kot se za zgodbe o potovanju skozi čas spodobi, prisotnost tujca hitro spremeni dogajanje in potem je treba ta zaplet seveda popraviti. Esra mora tako preprečiti atentat na turškega generala Kemala Mustafo, ki bo kasneje postal voditelj moderne Turčije.

In gremo v zajčjo luknjo, ki je zelo, zelo dolga. Serija kot serija, ampak vsekakor je bilo zanimivo razmišljati o Istanbulu in Turčiji v letu 1919, o dogodkih, ki so nam v Sloveniji bore malo znani. Imperij je propadel, tuje sile so v prestolnici in rojeva se nova turška republika.

Zajčja luknja se je zame kmalu razdelila na dva konca. Gremo najprej po prvem. Mustafa Kemal je v seriji postranskega pomena, saj se pojavi le tu in tam. Toda, oh kako v oči pade to, kako je prikazan! Malodane kot božanstvo, kot rešitelj, kot junak Turčije. Ko Esra na koncu prepreči atentat nanj, ga celo objame, stisne se k njemu, upanju nove Turčije.

Zdaj, obdobje prve svetovne vojne in potem tako imenovane vojne za neodvisnost v Turčiji ni ravno najbolj humano. Imamo genocid nad Armenci, imamo krvavo vojno in potem na koncu imamo pravcate pogrome nad manjšinami in izmenjavo prebivalstva med Turčijo in Grčijo. Mustafa Kemal sicer ni bil udeležen v armenskem genocidu, toda ni mogoče spregledati, da je bil poveljnik turških sil ob požaru v Smirni, ki je terjal ogromno žrtev in od koder je pobegnilo malodane vso grško in armensko prebivalstvo. V spopadu nacionalizmov je turški premagal grškega in zločinov je na obeh straneh bilo ogromno. Tudi kasneje, po koncu vojne, bi lahko postavili kar nekaj vprašanj o naravi Kemalove vladavine. Je bil diktator? Na oblasti se je držal do svoje smrti. Je mogoče na njegovo politiko brisanja etničnih manjšin in poturčenja gledati pozitivno? Bil je velik modernizator, ženskam je podelil ogromno pravic, to je tudi res.

Vsekakor je mogoče reči, da gre za zapleteno osebnost. Toda za Turke je vsekakor ustanovitelj moderne Turčije, oče naroda. Mimogrede, beseda Ataturk pomeni oče Turkov. Razumljivo je potem, da je v tej seriji prikazan kot pozitivna osebnost, čeprav je to morebiti nekomu, ki na vse skupaj gleda od zunaj, vsaj rahlo čudno. Toda, mar je res?

Veliko primerov iz zahodnega sveta imamo, ko se zgodovinske osebnosti obravnava na podobno naiven način. Eden je britanski premier Winston Churchill. V zabavni industriji boste težko našli bolj kritičen pogled na to izjemno osebnost, a če pogledate malo bližje, če se pozanimate, kdo in kaj je Churchill v resnici bil, boste zgroženi. Bil je pravi vojni zločinec, odgovoren recimo za bengalsko lakoto, v kateri je umrlo na milijone Indijcev. Bil je enak rasist kot njegov veliki nasprotnik Hitler. In takšnih primerov, ko se slavi velike zgodovinske osebnosti, okoli katerih bi bilo mogoče posneti fantastične serije o potovanju skozi čas, je res veliko. O njihovih temnih straneh se ob tem ne razpravlja, čeprav bi se lahko in mogoče tudi moralo.

A zakaj smo vsi bolj pozorni na zločine ljudi iz preostanka sveta? Zakaj boste recimo o Henriku VIII. vedeli, da se je znebil kar nekaj svojih žena, ne pa tega, da je v času svoje vladavine dal usmrtiti skoraj 60000 ljudi? Za ruskega Ivana Groznega bo seveda vsak vedel, da je bil prava pošast, ki je svoje opričnike pošiljal na lov za svojimi nasprotniki.

Tu se lahko vrnemo k drugemu odcepu v tej zajčji luknji. Namreč, turška zgodovina me že od nekdaj zanima, a predelal sem le obdobje Otomanov. Nadaljevati z biografijo Mustafe Kemala bi bilo pač logično. In sem se podal na iskanje njegove biografije. Kako hitro mi je postalo jasno, da je biografij kar nekaj, toda da skorajda ni mogoče dobiti dela izpod rok kakšnega turškega avtorja. Zgodilo se mi je podobno, kot že prej v primeru Rusije. Če hočete kaj izvedeti o ruski zgodovini, boste zelo težko našli ruskega avtorja, ki bi vse svoje življenje preživel v Rusiji. Ne, ali boste imeli na voljo delo kakšnega nekdanjega britanskega diplomata ali ameriškega novinarja, ki bo pisal o Rusiji, ali pa boste dobili v roke delo kakšnega ruskega izseljenca, katerega knjiga je izšla v ZDA ali v Združenem kraljestvu. Toda tega, da bi vam o razpadu Sovjetske zveze pojasnjeval nek profesor na moskovski univerzi in to z ruskega zornega kota, ne boste doživeli.

Zakaj je temu tako? Zakaj mi mora svet vedno razlagati pripadnik zahodne elite, v najboljšem primeru pa kakšen izseljenec ali oporečnik, katerega mnenje je v nekem zgodovinskem trenutku pač v interesu zahodnih sil? Če bom hotel brati zgodbo o življenju na nigerijskem podeželju, mi tega ne bo mogel povedati prebivalec Lagosa, ki nikoli ni prestopil meja svoje države, ampak skoraj zagotovo gospodična, ki se je odšla šolati v ZDA in je potem tam izdala svoj roman, ki je postal uspešnica. Karikiram, ampak tako v resnici je.

Pridemo do spoznanja, da nam resnici nekaj centrov na zahodu določa, kaj lahko beremo in gledamo in kako lahko razmišljamo o svetu, da smo v resnici zelo omejeni v svojem pogledu, čeprav se mogoče počutimo zelo svetovljanske, ker smo prebrali tisto knjigo o gulagih v Sovjetski zvezi. Ob tem niti ne morete reči, da vam kdo nasilno preprečuje, da se polastite kakšne kitajske knjige, ki je popularna pač samo na Kitajskem. Imate internet, naročite si! Ne, toda koliko ljudi pa razume kaj drugega kot angleščino, koliko jih bo pa razumelo turško in si preko spleta naročilo biografijo o Mustafi Kemalu? Torej, cenzure ni, a hkrati na nek način je. Vse je odvisno od tistih, ki odločajo, kaj se bo prevajalo in kaj širilo med ljudi, še posebej med tako imenovane intelektualne elite. Postane malo bolj razumljivo, zakaj se preganja ruske medije in zakaj ukrajinski nacionalisti želijo povsem izbrisati rusko kulturo, mar ne.

Še sreča za Netflix in druge pretočne platforme, bi lahko rekel, ali celo za komercialne televizije, ki ponujajo pogled v drugačne svetove, čeprav skozi rahlo neumne tv serije.