Odnosi med Kitajsko in ZDA vedno bolj napeti. Bo Nancy Pelosi vseeno obiskala Tajvan?

Ne spomnim se, da bi ruski zunanji minister Segej Lavrov pred leti bil tako agresiven in ciničen kot je dandanes. Veliki ruski diplomat je seveda v povsem drugi ligi kot večina zunanjih ministrov držav kolektivnega zahoda, ki ne znajo drugega kot zahtevati, da se vsi podredijo njihovim zahtevam. Niso ravno pripravljeni na sklepanje kompromisov. Toda, v primeru ruske diplomacije je mogoče dobro videti, kako izginja potrpežljivost, kako popuščajo živci in kako obnašanje postaja vedno bolj neotesano in grobo.

Ta proces je povsem razumljiv. Leta in leta se je ruska diplomacija trudila za sodelovanje s kolektivnim zahodom. Ruska država je upala, da bo mogoče mirno sobivati, živela v iluziji, da se kljub nesoglasjem vendarle da najti neke skupne točke. Seveda to ni bilo mogoče, ker ZDA pač svet vidijo kot svoje igrišče in aktivno delajo na tem, da ohranijo svojo prevlado. Države kot Rusija so jim nevarne in zavoljo tega jih je treba omejiti, celo uničiti. Jasno da morajo vsi ameriški zavezniki po kolektivnem zahodu temu zlepa ali zgrda slediti. Slej ko prej jih Washington disciplinira in Berlin, Pariz in druge prestolnice se podredijo ameriškim interesom, tudi če s tem uničujejo lastno gospodarstvo.

Rusijo zahodni mediji in politiki ves čas predstavljajo kot agresivno silo, kateri se je treba zoperstaviti. Ob tem na veliko lažejo, recimo o tem, da je leta 2008 Rusija napadla Gruzijo in odtrgala del njenega ozemlja, ko pa so v resnici Gruzinci sredi noči udarili po separatističnih republikah in je Rusija le posredovala. V Ukrajini so ZDA organizirale puč proti demokratično izvoljenemu predsedniku in s tem sprožile državljansko vojno, ki se je končala z rusko aneksijo Krima in vojno v Donbasu. V Siriji, kamor se je kasneje vmešala ruska država, je ves zahod podpiral skrajne islamske borce in očitno bi jim bilo vseeno, če bi nad Damaskom in Bagdadom zavihrala zastava Islamske države. Govoriti o vseh neumnostih tipa Putin je zastrupil Navalnega in Skripalja, niti nima smisla. Te zgodbe imajo več lukenj kot švicarski sir.

Toda recimo, da sprejmemo, da je Rusija agresivna sila, proti kateri se mora boriti svobodoljubni kolektivni zahod. Primerov držav, ki so se pripravljene pogajati, reševati probleme in ki potem v nekem trenutku, po vseh provokacijah le udarijo nazaj, je več. Iran, recimo. Islamska republika je z ZDA in nekaterimi drugimi državami sklenila jedrski sporazum in se ga držala, a pod Trumpom so Američani ta sporazum zavrgli. Celo izvedli so atentat na iranskega generala Soljemanija, ki je v Siriji in Iraku uspešno vodil vojno proti Islamski državi. Posledično so Iranci izvedli simbolni raketni napad na ameriška oporišča v Iraku. Če bi hoteli, bi lahko ubili na stotine ameriških vojakov, ampak zdelo se jim je modro, da pošljejo le opozorilo in preprečijo večjo vojno. Seveda, večina zahodnih medijev in politikov je ta napad izkoristila za negativno propagando proti Iranu. Kakor radi počnejo tudi vsakokrat, ko Iranci potem, ko ZDA ugrabijo neposredno ali posredno kakšen njihov tanker, v povračilo sami zasežejo kakšen tanker v Perzijskem zalivu.

In potem so tu Kitajci. Kitajska diplomacija je dolgo časa bila tako zelo medla, brezbarvna, da jih je bilo dolgčas poslušati. Vedno neko nakladanje o mednarodnem pravu, neko miroljublno jeclanje, čeprav so jih Američani in njihovi zavezniki obtoževali vsega možnega. Toda, po letih in letih takšnega odnosa, se je tudi kitajska diplomacija začela spreminjati. Začela je dobivati na ostrini, pojavili so se tako imenovani ‘volčji bojevniki’, ki ne varčujejo z besedami, ki neposredno napadajo Američane, opozarjajo na njihov hinavščino. Zadnje čase so se s strani kitajske države celo začele pojavljati grožnje.

Bomo spet rekli, da je Kitajska agresivna, nevarna država? Ali pa bomo končno le opazili, da je v teh procesih en skupni imenovalec, izredno sovražne ZDA, ki iz dneva v dan ne počnejo drugega kot grozijo, zahtevajo, ponižujejo in na vse konce sveta pošiljajo svoje oborožene sile?

Zdaj v zraku visi obisk predsednice predstavniškega doma Kongresa ZDA Nancy Pelosi na Tajvanu. Peking temu ostro nasprotuje, a Američani vztrajajo. V bližino otoka so celo odposlali letalonosilko in spremljevalne ladje. Jasno je, da gre za provokacijo. Cilj je, se bojim, Kitajski narediti enako kot so Rusiji naredili v Ukrajini. Sprovocirati vojno in potem celotno regijo obrniti proti Kitajcem in vojno voditi do poslednjega Tajvanca. Cilj ni zmagati vojne, ker vsi vemo, da Ukrajinci Rusije ne bodo premagali in da Tajvan ne bo preživel soočenja s kitajsko velesilo, cilj je poglobiti ameriško dominacijo nad zavezniki in preprečiti, da bi kateri izmed njih šel po svoji poti. Logika je preprosta. Gospodarsko hudo prizadete države v Evropi in vzhodni Aziji, prisiljene v nakup ameriškega orožja, preprosto ne bodo mogle drugače, kot da potrdijo primat Washingtona. ZDA mogoče res ne morejo več tekmovati s Kitajsko, lahko pa svet razbijejo na več taborov in svoj imperij ohranijo v svojem, to se pravi na tako imenovanem kolektivnem zahodu.

Čeprav mediji o tem še ne poročajo veliko, Kitajci že vedno bolj odkrito grozijo Američanom, če se bodo ti odločili, celo v spremstvo svojega ladjevja in letalstva Nancy Pelosi poslati na obisk na Tajvan. Začeli so se kitajski vojaški manevri. Če bo počilo, lahko pričakujemo propagando po načrtu. Ukrajina kar naenkrat ne bo več pomembna, sledile bodo zgodbe o imperialistični Kitajski, o genocidu nad Ujguri, o svobodoljubni mladini Hong Konga, ki trpi po komunističnim škornjem, o brezčutnih kitajskih tiranih, deležni bomo poplave sivih britanskih in francoskih dokumentarcev o tem, kaj vse je narobe s Kitajsko. Kdo ve, mogoče bo Luka Lisjak napisal pismo slovenski vladi, v kateri bo zahteval, da Tajvanu pošljemo vse svoje orožje. Sledil bo tudi pogrom nad kitajskimi poslovneži, kraja pri belem dnevu. Vse to je prekleto predvidljivo.

Ostaja upanje, da se ne bo zgodilo nič, da Nancy Pelosi ne bo odletela na Tajvan, da če bo, Kitajci vendarle ne bodo reagirali, da bo torej nova faza hladne vojne morala počakati na kakšen drug dan. Toda, zavedati se je treba tega, da Američanom zmanjkuje časa. Gospodarsko so v vedno slabšem stanju, Kitajska jih prehiteva na vseh področjih, nekaj preprosto morajo narediti. Mislili bi si, da bi morali začeti vlagati v svoje gospodarstvo, infrastrukturo, ampak tega ne znajo več. Vse kar še pri njih deluje, sta propagandni aparat in vojaški stroj.