Profesor Bogomil Ferfila je še eden redkih komentatorjev v medijih, ki razmere v svetu predstavlja drugače kot to narekuje propagandni aparat ZDA. Prav zaradi tega sem začuden, da ga še pustijo pri miru, da proti njemu razni spletni aktivisti in novinarji še niso sprožili pogroma in ga utišali. Ker očitno ruši sliko sveta, ki jo tako pazljivo sestavljajo in za katero bolestno hočejo, da bi vanjo verjeli čisto vsi.

V svojem pogovoru za Slovenske novice je dobro orisal način, kako ZDA izkoriščajo Ukrajino in Tajvan, da z njimi pritiskajo na Rusijo in Kitajsko in tako zaostrujejo razmere.

Država uporabi največjega sovražnika – svojega sovražnika, se pravi v primeru, ko je sovražnik Rusija, uporabi Ukrajino kot svojo trdnjavo. S tem lahko povežemo skoraj 40 milijarde vojaške pomoči ZDA Ukrajini, na drugi strani pa imamo Kitajsko in to nevralgično točko Tajvan, ki jo seveda vedno lahko uporabimo proti Kitajski. Ravno tako lahko založi z orožjem in denarjem Tajvan in ga uporabi, kot bi lahko rekel kot orožje proti Kitajski. Tu ni sprenevedanja.

To ni ravno nekaj, kar je težko ugotoviti, nekaj, za kar bi potrebovali odlično izobrazbo. V bistvu je povsem jasno in da tega tako ne prikazujejo mediji, ni posledica nekega neznanja, ampak ponavljanja proameriške propagande. In pa seveda tega, da se marsikdo boji za svojo zaposlitev, saj se dobro zaveda, kako hitro lahko na svoji koži občuti bes drugih propagandistov. Že samo posmehljiv nasmešek ob kakšnem govoru Zelenskega je lahko dovolj, da se vklopijo alarmi in potem, no, nekaj vrat se vam bo zaprlo. Da je temu tako, vidimo dobro v primeru poročila Amnesty international, da ukrajinske oborožene sile svoje vojake nameščajo v šole in s tem ogrožajo civilno prebivalstvo. Čista resnica, podprta z veliko posnetki ukrajinskih vojakov v šolah, a kakšen napad je ta organizacija zaradi tega doživela? Jasno, treba jim je dati lekcijo, da nikoli več ne bodo rušili svetniške podobe ukrajinskih oboroženih sil.

Če smo že pri Ukrajini. To pove Ferfila o predsedniku Zelenskem in o možnosti ukrajinske zmage:

Seveda je problem, da je predsednik Zelenski figura v rokah, ne ZDA, temveč v rokah demokratske administracije in očitno ta administracija ne da zelene luči za pogajanje. Je pa seveda dejstvo, da svet lahko verjame, da bo Ukrajina zmagala. Pojavlja se neki general, ki pravi, kako bodo osvojili Krim, a to so popolne neumnosti. Zelenski ne more svojim ljudem povedati, kaj je naredil. Spomnim se prvega dneva vojne. Dal sem izjavo za televizijo in točno povedal, kaj se bo zgodilo, in res, Rusi so zasedli 25 odstotkov jugovzhoda Ukrajine, kjer živi rusko prebivalstvo, ali je v večini ali ne, se točno ne ve. In Minsk II je to vse razrešil, samo uresničiti bi ga bilo treba. Zelenski sedaj prosi za članstvo v EU, ampak iluzorno je misliti, da bodo Rusi dali nazaj Krim, Donbas in Lugansk, kjer je rusko prebivalstvo sedaj v večini, ker so ostali zbežali. Oni bodo končali zadevo z referendumi in to bodo ozemlja priključena Rusiji.

V tem zapisu je že nemogoče razbrati, ali Ferfila navija za Ukrajince ali za Ruse. Ker je to nepomembno. Ker je to le opis stanja. Toda, prišli smo že tako daleč, da marsikdo, povsem zaverovan v premoč kolektivnega zahoda in v ukrajinsko zmago, povsem ponori, če mu poveš, da Rusija zmaguje. Takšna poročila vidi kot posledice ruskih dezinformacij. Dejstvo je, da ukrajinske oborožene sile ne morejo zmagati, da je veliko vprašanje, če bo sploh prišlo do njihove velike ofenzive, ki jo že dolgo napovedujejo proti Hersonu in potem proti Krimu. Toda, o tem se ne sme govoriti. Živimo v svetu, mi prebivalci kolektivnega zahoda, v katerem nas silijo v vztrajanje v lažeh. Na koncu, o tem ni dvoma, bodo naši politiki in mediji razglasili zmago, ne glede na to, če bodo Rusi zavzeli in si priključili tretjino ukrajinskega ozemlja in bodo obenem preobrnili svoje gospodarstvo, da bo povsem imuno na naše sankcije.

Na žalost kvalitetnega, resnicoljubnega novinarstva malodane ni več. Imamo propagandni aparat, ki se krčevito trudi večino prepričati v prav tistih, ki jih plačujejo ali obvladujejo. Ni pomembno, ali gre za zunanjepolitične teme kot sta Ukrajina ali Tajvan, za zdravstvene kot je Covid-19, ali za čisto notranjepolitične spopade. Tisti, ki si drznejo razmišljati drugače, so potisnjeni na obrobje in so v trenutku, ko postanejo preveč priljubljeni, deležni silovitih napadov, da se jih utiša.