Po več kot dveh stoletjih odličnih vladarjev, je Otomanski imperij zadela nesreča v obliki šibkih, pogosto neumnih sultanov, ki niso znali reformirati svojega ogromnega cesarstva, tako da je začelo počasi nazadovati in propadati. To počasno gnitje je privedlo do tega, da so proti koncu devetnajstega stoletja imperij začeli imenovati za bolnika Evrope in se dogovarjati, kako si bodo razdelili propadajoče truplo.

Toda, kljub temu, da je imel Otomanski imperij veliko napak, da je počasi nazadoval, je vseeno premogel ogromno resursov in ljudi in je lahko še zelo dolgo na bojišča postavljal mogočne vojske. Zadnjič so Otomani pridrli pred vrata Dunaja leta 1689. Vse osemnajsto stoletje so bili spoštovanja vredna sila. Še ko se je Rusija z njimi spopadla za neodvisnost balkanskih slovanskih narodov, leta 1877/78, so Otomani bili sposobni odločnega odpora. Še celo v prvi svetovni vojni niso kar tako padli na kolena pred imperialno Rusijo in Združenim kraljestvom.

Ko je razpadla Sovjetska Zveza in se je iz nje izvila Rusija in začela živeti svoje bedno novo življenje, je marsikdo napovedoval, da je za vse večne čase konec njenega veličastja. Seveda, to je bil enopolarni trenutek popolne ameriške prevlade, za katerega se je zdelo, da bo trajal večno, sploh pa ni bilo mogoče verjeti, da se bo kdaj kot velika sila na noge znova postavila država, ki jo je tisti čas skozi razpad vodil pogosto alkoholizirani predsednik Boris Jelcin. Kar je ostalo od velike države so namreč prav pod njegovo vladavino na kose trgali oligarhi. Toda, največja država sveta s svojimi ogromnimi resursi in zmerno velikim prebivalstvom, da ne govorimo o industrijski in tehnološki bazi, ni mogla kar tako izhlapeti. Pod Vladimirjem Putinom se je prerodila, postala velesila na področju energetike in kmetijstva, pod pritiskom zahodnih sankcij pa kaže presenetljivo moč tudi na drugih področjih. Postaja jasno, da bo Rusija še dolgo časa velika sila, četudi ne največja, ker ne premore prebivalstva in dinamike sosednje Kitajske.

Lekcija, ki jo lahko izluščimo iz teh dveh primerov je, da veliki imperiji ne izginejo kar tako v noč, od danes na jutri. Bržkone se doba prevlade ZDA končuje, notranja nasprotja v tej državi so vedno hujša in lahko privedejo do državljanske vojne, toda tudi to ne bo pomenilo, da v prihodnosti, v naslednjih desetletjih ZDA, ali kar bo ostalo od njih, ne bodo na svetovnem parketu igrale pomembne vloge.

Nekaj je hudo narobe z ZDA. To lahko vidimo v posnetkih množic brezdomcev, ki kampirajo kar po ulicah njihovih največjih mest. Niti prestolnica Washington ni izjema. ZDA so močno zadolžene, njihova industrijska baza je načeta, živijo preko svojih zmožnosti, saj lahko še vedno tiskajo svoje $ in se zadolžujejo. Medtem divja srdita kulturna vojna, sovraštvo je vedno hujše, nevarnost za sam vladajoči režim vedno večja, ker je zaupanje v politične elite in v medije vedno manjše. Demokrati republikance imenujejo za fašiste, republikanci demokrate za komuniste, oboji pa so prepričani, da jim nasprotna stran hoče ukrasti volitve. ZDA so močno militarizirana država, policija se obnaša kot zasedbena vojska, a kljub prepolnim zaporom je presenetljivo veliko nereda. Vladajoče elite so medtem prepričane, da je sistem, ki so ga ustvarile, najboljši na svetu in nimajo namena, da bi ga spremenile, spodaj pa se nabira jeza.

Namesto, da bi se Američani posvetili reformi in začeli s Kitajsko tekmovati v tem, da bi gradili boljšo infrastrukturo, vračati industrijo domov, delati na bolj solidarni, vključujoči in delujoči družbi, želijo na vsak način ohraniti svojo prevlado v svetu in zaradi tega vzdržujejo svoj imperij vojaških oporišč in ogromni vojaški stroj, ki je vedno večje breme. Še več, tako zaverovani vase so, da so že sprožili novo hladno vojno proti Rusiji, kmalu jo bodo pa še proti Kitajski. Ta vojna na dveh frontah jih bo seveda drago stala.

Pričakujemo lahko, da bo v prihodnjih nekaj desetletjih moč ZDA upadla. Po najboljšem scenariju bodo ostali enotna, močna država, ki bo nadzorovala in obvladovala svoj blok, torej naivne in brezhrbtenične Evropejce, Japonsko, Avstalijo, Novo Zelandijo in še nekaj drugih držav in bo eden izmed globlanih centrov moči v novem multipolarnem svetu. Mogoče je seveda tudi, da bo ZDA prizadela državljanjska vojna in bo nastala neka nova, drugačna republika z drugačnimi cilji in interesi in ki se bo morala nekaj časa ukvarjati predvsem sama s seboj. Mogoče je tudi, da bodo ZDA razpadle na več novih držav.

Toda, tudi če bi se zgodil za ZDA najslabši scenarij, državljanska vojna in razpad, bo na pogorišču skoraj zagotovo nastalo nekaj izredno močnih držav. Preprosto, preveč je prebivalstva, preveč resursov, preveč gospodarske moči, preveč znanja in tudi prebivalstvo povezuje (večinoma) angleški jezik, neka skupna kultura. Takšna sila ne izgine kar tako v noč. Prerodi se in živi naprej, ali pa kljub počasnemu propadanju še vedno najde dovolj sil, da lahko varuje svoje interese vsaj v svoji regiji, če ne že celo po vsem svetu. V najslabšem primeru bo torej mogočna država New York še vedno sposobna pošiljati svoje vojske delati red na Haiti ali v Dominikansko republiko.

Osebno menim, da ZDA ne bodo razpadle, tudi če jih utegne prizadeti državljanska vojna. Bojim se, da bo nastala zelo grda oblika vladavine, bodisi fašistična, militarizirana oligarhična ureditev s fasado republike, ali pa za elite skrajno liberalna, prebujena tehnokracija in država nadzora s fasado demokracije, kjer nižji sloji ne bodo imeli veliko besede. V vsakem primeru bo ta sila, tudi če se bo nekaj časa morala ukvarjati sama s seboj in reševati nakopičene probleme, tudi če bo zaradi nesposobnosti reform vedno bolj nazadovala, ostala sposobna delovati po vsem svetu in še vedno vihteti gorjačo svojih oboroženih sil. Da, ta gorjača bo manjša kot je dandanes in ne bo več zadostovala, da bi lahko resno ogrozila Kitajsko, Rusijo ali Indijo, bodo pa razne Kolumbije in Slovenije še vedno lahko občutile vso njeno težo.

Marsikdo svoje želje zamenjuje za resničnost. Tako številni nasprotniki ZDA živijo v iluziji, da bo ta imperij kmalu propadel in izginil. Bore malo možnosti je, da se bo to zgodilo. Ali bo počasi nazadoval, ali se bo prerodil v nekaj novega, v vsakem primeru bo ostal z nami in bo ostal upoštevanja vredna sila v novem svetovnem redu, ki se nam ob katastrofi v Ukrajini vedno bolj riše pred očmi.

Je z Ameriko torej konec? Ne, niti ne.