Če stopimo onkraj vseh manipulacij, vsega leporečja o mednarodni skupnosti, o mednarodnem pravu, o boju med demokracijo in avtokracijo, o zaščiti človekovih pravic in samoodločbi narodov, se pred nami kaže spopad velikih sil za prevlado. Na kratko, ZDA želijo ohraniti svojo hegemonijo, Rusija in Kitajska pa delata na tem, da ustvarita mutipolaren svet.

Kaj je ameriški imperij niti ni tako enostavno definirati. Namreč, povsem jasno je da je ameriška moč tista, ki skupaj drži tako imenovani kolektivni zahod. V Washingtonu sebe vidijo kot nesporni center globalnega imperija in si lastijo pravico, da se vmešavajo v notranje zadeve vseh drugih držav. Toda, kot del tega imperija se vidijo tudi razne lokalne elite, predvsem v Evropi. Ob tem je jasno, da so te elite predvsem liberalne in odkrito navijajo za oblast demokratov v ZDA. Ko je bil na oblasti Trump, jih je ta namreč dal na hladno, nič ni mencal z besedami in je dal jasno vedeti, da so zanj interesi države, ki jo vodi, na prvem mestu. Biden in demokrati znajo bolje lagati in posledično so se po Trumpovem porazu evropske liberalne elite z malodane navdušenjem vrnile pod okrilje velikega brata.

Imperij ima torej svoje jedro in ima svoje izpostave v drugih državah, vodi pa ga prepričanje, da mora vladati vsemu svetu. To ima seveda posledice. Hude posledice.

Ta hip sta Rusija in Kitajska tisti, ki želita vzpostaviti multipolaren svet. Besede so tu pomembne. Treba je pozorno poslušati. ZDA hočejo enopolaren svet, v katerem se morajo vsi podrejati njihovemu diktatu. Rusija in Kitajska želita svoji interesni sferi in enakopraven odnos na globalni ravni. K posledicam. Jasno je namreč, da bodo ZDA vsako državo, ki jim bo začela konkurirati, videle kot nasprotnika, ki ga je treba uničiti. Če ne bi bilo Kitajske in Rusije, bi to bila Indija ali Brazilija. Kakšen političen ali gospodarski sistem bo v državi konkurentki vladal, tu sploh ni pomembno. Tisti, ki imajo boljši spomin, bodo zdaj lahko opozorili na primer Japonske, ki je v osemdesetih gospodarsko začela dohitevati ZDA, dokler Američani tega niso dokaj učinkovito ustavili.

Svitati se nam lahko na tem mestu začne, zakaj je naš svet takšen kot je in zakaj se cele regije ne morejo rešiti iz svoje revščine. Namreč, bolj kot ne se zdi, da je to del sistema, da za nadaljevanje prevlade ZDA in z njimi kolektivnega zahoda preostanek sveta nikoli ne sme doseči stopnje razvitosti, ki bi to prevlado lahko ogrožala. Vsak drugi center moči je zaradi tega hitro tarča gospodarskih sankcij, politične destabilizacije, državnih udarov in celo vojaških posegov. Mogoče pa Afrika ni tako revna zaradi tega, ker so Afričani leni in skorumpirani, ampak ker tuje sile nenehno spodkopavajo vse možnosti, da bi se razvili. Mogoče južna Amerika ne trpi za nesposobnimi vladami, ki se nenehno zadolžujejo preko zmožnosti, ampak so cilj gospodarskega vojskovanja, tako da se gospodarsko ne morejo izenačiti z evropskimi državami.

To je brutalno spoznanje, ampak priznati je treba, da razen obljub ameriški imperij, ta kolektivni zahod ne nudi kaj več. Očitno je to namerno.

Na drugi strani Kitajska in Rusija ne kažeta interesa po globalni prevladi. Rusi želijo obvladovati svojo soseščino, Kitajcem pa gre za gospodarski razvoj in krepitev svoje industrije. V Moskvi in v Pekingu ne sanjajo o uničenju ZDA, ampak o svojem vzponu, ki jim bo omogočil varnost in enakopravnost. To je tudi razlog, zakaj Kitajska Afriko izkorišča mnogo manj, kot so to zgodovinsko počeli Evropejci. Gradijo železnice, letališča, vlagajo v gospodarstvo, vse s ciljem, da se te države razvijejo. Ne vodi jih samo dobrota srca, ampak tudi interes. Ta interes pa je, da si zagotovijo trgovinske partnerje in okrepijo svojo vlogo. Kitajska očitno raste skupaj z državami globalnega juga. Tega se v Pekingu ne bojijo, ker ne branijo svoje globalne prevlade, ker jim je v interesu, da se tudi preostanek sveta razvije. Ni jim mar, če je Nigerija velika sila. Američanom in Evropejcem na drugi strani še kako je mar, da Nigerija nikoli ne bo velika sila, ki bi lahko ogrozila njihov status v Afriki.

Zakaj ZDA dolgoročno te igre ne morejo zmagati? Zato, ker morajo ob vsem svojem leporečju in ob svojih obljubah nenehno rušiti in uničevati svoje konkurente. Le tako lahko ohranijo svojo prevlado. Toda, neskončno to ne gre. Recimo, da uničijo Rusijo? Se ne bo počasi dvignila Indija? Če pade Indija, se lahko čez nekaj desetletjih kot velika sila pojavi Indonezija. In tako naprej.

Mogoče bo to komu pomagalo razumeti, zakaj se zahodni Balkan nikamor ne razvije, zakaj so Ukrajinci zahodnim silam dobri samo kot topovska hrana v vojni proti Rusiji, niso pa vseh osem let naredili nič, da bi iz Ukrajine naredili spodobno in gospodarsko razvito državo. Mogoče bo to pomagalo pojasniti, zakaj je Afganistan po dvajsetih letih tuje okupacije pristal na samem dnu in zakaj je Libija po ‘uspešnem’ vojaškem vmešavanju še vedno v razsulu.