Trenutno spremljamo spopad za informativni program javne RTV. Bilo bi narobe trditi, da ena politična opcija želi prevzeti sicer objektivno, pošteno in povsem neodvisno vodeno institucijo, kajti jasno je, da je bila RTV vedno ideološko jasno pozicionirana. Ne, gre za spopad političnih sil, ki želijo nadzorovati o čem in kaj se poroča, hkrati pa je jasno tudi, da gre za željo po zaposlovanju svojih ljudi.

Ni posebej težko razumeti, kaj počne politična desnica, torej v bistvu SDS in nekaj njenih podaljškov. Ker zmotno mislijo, da so mediji tisti, ki na volitvah zmage prinašajo njihovim političnim nasprotnikom, se jih želijo polastiti. Ob tem ne razumejo, da nimajo problema s tem, da bi svojo zgodbo spravili med volivce, ampak s tem, da jih ti volivci preprosto nočejo poslušati, prebirati ali gledati. Dovolj svojih medijev imajo, celo svojo televizijo, a gledanost Nova24tv seveda ne leti v nebo. Ljudje jo odklanjajo. Ker tega signala ne razumejo, napadajo in prevzemajo druge medije, pri čemer bo rezultat enak. Gledanost bo padla, občinstvo se bo odselilo. Tako bo tudi z RTV Slovenija.

Seveda, razumeti moramo, da trenutno poteka spopad za nadzor nad informativnim programom, a počasi bo bojišče vsa produkcija, ker so s političnimi strankami povezana nekatera ideološka stališča. Konservativci pač ne bodo dobro prenašali izobraževalnih oddaj o življenju transeksualcev, kakor tudi liberalcem in socialistom pogosto v nos gredo verske oddaje.

Toda, kaj bi to moralo biti mar meni osebno? Vedno sem zagovarjal močno in neodvisno javno RTV, ob tem pa mi je iz leta v leto bilo bolj jasno, da je informativni program še najmanj pomemben. Zakaj? Določenih vsebin, recimo kulturnih, se zasebni lastniki sploh ne dotikajo radi. Tudi izobraževalnih ne. Za vsako področje, kjer drugim medijem ni v interesu, da bi jih pokrivali, potrebujemo institucijo, ki to lahko ponudi. Kar se pa tiče informativnega programa, je žalostna resnica, da RTV že dolgo ne predstavlja nekega presežeka, da dela v bistvu zelo podobno kot vsi drugi mediji. Torej, ideološko ozko, v interesih določenih elit, pogosto čisto propagandistično v eno smer. Covid-19 in Ukrajina sta dobra primera.

Zdaj pa mi povejte, kaj bi moralo meni biti mar za informativni program RTV Slovenija, če vem, da mi skoraj vsak dan lažejo o Ukrajini, o gospodarskih posledicah sankcij proti Rusiji, če vidim, da so popolnoma vpreženi v obrambo interesov nekaterih zahodnih držav. Na koncu koncev mi je povsem vseeno, kdo mi laže, progresivni liberalci in socialisti ali konservativci in nacionalisti, podporniki SD-ja, vseh reinkarnacij LDS-a, ali podporniki Janeza Janše.

Naj podam dober primer. Televizijski voditelj in novinar Saša Krajnc bije boj proti političnim pritiskom. Z njim lahko sočustvujemo, ga podpiramo. Toda, potem taisti voditelj med poročili pove, da je tovorna ladja z žitom iz Ukrajine odplula v Afriko, ob tem pa slučajno pozabi omeniti, da velika večina ladij s takšnim tovorom iz Ukrajine tja ne potuje, ampak je usmerjena proti drugim ciljem. To je pomembna informacija, ki kaže vso dvoličnost napadov na Rusijo, češ da s svojimi dejanji želi v Afriki povzročiti lakoto. Ta kratek primer je zelo poveden, saj nam pokaže, kako deluje propaganda. Seveda je moral omeniti ladjo, ki potuje v Afriko, tako da potem lahko propagadni aparat prikrije zelo grdo dejstvo, da za Afriko nikomur ni mar in da je bila vsa ta zgodba uporabljena le za spopad z Rusijo in da večina ladij pač tja ne gre.

Takšnih primerov je veliko. Tudi Covid-19 je postregel z njimi. Ne samo na RTV Slovenija, ampak v veliki večini medijev. Spomnimo se le, kaj so govorili o Švedski. In kaj se je na koncu zgodilo? Švedska ima boljše podatke kot Slovenija.

Priznam, in verjetno nisem edini, da se mi je na vrhuncu krize s Covid-19 ob spremljanju medijev obračal želodec. Pa sem trikrat cepljen in sem se držal ukrepov in verjamem, da je Covid-19 resen problem. Ampak, ko te nekdo večino poročil posiljuje z eno in isto temo, ko zavestno blokira vsakega skeptika in ne dopušča nikakršnega drugačnega mnenja, potem tega nima več smisla gledati. In sem začel manj gledati poročila. Potem je prišla vojna v Ukrajini in na neki točki se mi je zagabilo še pristransko poročanje pri radijskih poročilih in sem preprosto začel poslušati podkaste. Vedno sem rad gledal Studio City, zdaj pa še tega ni več. To ne pomeni, da RTV Slovenija ne spremljam več, ampak ob tem imam distanco in to počnem recimo enkrat na teden, da vem, o čem poročajo. Drugega od njih ne potrebujem več. Da, če bi imeli referendum o ukinitvi RTV, bi zdaj glasoval za. Zanimivo, ne, da sem v zadnjih letih doživel takšno preobrazbo od podpornika RTV in zagovornika plačevanja naročnine do tega, da mi preprosto ni mar. Pa to ne pomeni, da nisem pripravljen plačevati za medijske vsebine. Sem. Samo za tiste, ki se mi osebno zdijo pomembne. Če bi Studio City začeli predvajati na Youtubu in pobirati prispevke, bi z veseljem plačal. Drugače pa naj dobro plačane službice desnih in levih plačuje kdo drug, če ima takšno željo.

Mimogrede, tisti ki mislijo, da bo Slovenija s tem, če bo politična desnica nadzorovala RTV Slovenija, postala bolj konservativna in nacionalistična in bodo volivci v večjem številu podpirali Janeza Janšo, se motijo. Ne deluje to tako. Razmerja sil so bolj trdna, kot si marsikdo misli in občinstvo se seli od medija do medija. Bolj je tukaj vprašanje, kdo bo zasedal kakšno službico in to je spet, po mojem mnenju, vprašanje političnih spopadov, spopadov različnih klik, ki si lastijo to ali ono institucijo in drugih ne želijo pustiti h koritu. Spet, kaj meni to mar?