Rusija z nočnim napadom na ukrajinsko elektrogospodarstvo

Po katastrofalnem porazu ruskih sil na harkovskem območju, so sinoči ruske oborožene sile začele sistematično uničevati ukrajinske elektrarne, s čimer so vsaj za nekaj ur državo pahnile v temo. Internet je nehal delovati, v Harkovu se je ustavila podzemna železnica, v Poltavi je celo prišlo do eksplozije na trolejbusu. Hkrati s tem se je skoraj v hipu spremenilo nezadovoljstvo številnih ruskih spletnih uporabnikov, ki so še nekaj ur pred tem besneli zaradi zavožene obrambe na harkovskem območju.

Kaj se je zgodilo? Ukrajinska ofenziva v smeri Balakleje in potem proti reki Oskil in še naprej proti severu in ruski meji, je doživela velik uspeh. O številu udeležencev na ukrajinski strani se ugiba, a verjetno jih je bilo manj, kot ruska stran trdi, a vseeno veliko več kot branilcev. Govorimo o nekako 10000 vojakih. Rusko občinstvo ni tako razkačila sama ofenziva, sam poraz, ampak poročila, da je bilo na vsem območju, na skoraj 200 kilometrih fronte, le okoli 1000 branilcev, pa še to večinoma rezervistov oboroženih sil Luganške ljudske republike in pripadnikov ruskih policijskih posebnih enot. Presenečenje ofenziva seveda ni bila. Ruski vojaški poročevalci so o ukrajinskih pripravah poročali vsaj že teden dni prej. Kljub temu rusko poveljstvo na območje ni napotilo dodatnih sil. Še več, izkazalo se je, da njihove sile na tem območju niso vkopane, niti jim za hrbtom stojijo rezerve. Ko je udarec prišel, so se Ukrajinci preprosto sprehodili v globino ozemlja pod nadzorom ruskih sil in Rusom ni preostalo drugega kot da evakuirajo svoje sile na bolj branljivo območje, torej za reko Oskil. Da, med samo ofenzivo so Rusi začeli na območje dovažati rezerve in delovati sta začela letalstvo in topništvo. O izgubah ukrajinske strani lahko samo ugibamo, a to niti ni tako pomembno. Pomembno je, da bi ruska stran to ofenzivo lahko ustavila, če bi res želela. Toda, Rusija ostaja ujeta v svoji posebni vojaški operaciji in nobenega znaka ni, da bo prišlo do mobilizacije velikih rezerv, do uporabe nabornikov. Vojna, ali posebna vojaška operacija pač poteka tako kot je do zdaj.

Po Ukrajinski ofenzivi so ruske sile brez boja zapustile še območje severno od Harkova, tako da zdaj fronta poteka po državni meji.

In tako so Rusi na koncu evakuirali še sever Harkova in se umaknili čez mejo. Brez boja. Brez enega izstreljenega naboja. Spet so se Ukrajinci lahko lepo sprehodili čez izpraznjena naselja.

Vse to je v zadnjih dneh dodobra razburilo številne ruske uporabnike družabnih omrežij. Državni propagandisti so se temu upirali, a v številnih komentarjih je postalo jasno, kako zelo jezni in nezadovoljni ljudje v resnici so. Ne nad samo vojaško aktivnostjo v Ukrajini, to sodeč po javnomnenjskih anketah podpira večina Rusov, ampak nad načinom vodenja te vojne. In za vojno jo kljub leporečju oblasti ima celo večina spletnih podpornikov.

Potem so ruske oborožene sile včeraj zvečer začele uničevati ukrajinske elektrarne. Taisti ljudje, ki so še nekaj ur poprej besneli zaradi poraza in se spraševali, ali ni morebiti na delu celo izdaja, če že sama nesposobnost lokalnih poveljnikov ni dovolj, so začeli slaviti, da se je končno začela prava vojna. Pogosta kritika, ki jo lahko zasledite na ruskem internetu, med ruskimi vojaškimi poročevalci in v nekaterih medijih, je namenjena temu, da ruske oborožene sile ne uničujejo ukrajinske infrastrukture. Še posebej zaradi tega, ker Ukrajinci na drugi strani obstreljujejo celo jedrsko elektrarno, da ne govorimo o vedno hujših udarih po civilnih ciljih v Donecku, ob čemer Ukrajinci pogosto uporabljajo majhne bombice velikosti listja, ki potem ležijo vsepovsod in ki lahko človeku odtrgajo nogo.

Čisto mogoče je, da so ruske oborožene sile ukrajinsko elektrogospodarstvo začele uničevati zaradi pritiska, ki se vedno bolj nabira. Ljudje zahtevajo maščevanje, zahtevajo rezultate, ne razumejo, zakaj ni mobilizacije, zakaj Rusija preprosto vojne ne vodi tako, kot bi jo vodile ZDA. In vsi vemo, da ZDA zelo rade uničujejo infrastrukturo nasprotnika.

Tu je pomembno spoznanje. Na zahodu številni menijo, da je za vojno v Ukrajini odgovoren ruski predsednik Putin, da bi brez njega ruski narod nikoli ne prišel na misel, da je treba z orožjem nad sosednjo državo. Motijo se. Zelo. V resnici je ravno ruski predsednik Putin z elito, ki ga obkroža, tisti, ki zadržuje hujše udarce. Pomislite, Rusi ob vseh sankcijah še vedno niso zaprli vseh pipic, ki Evropejcem prinašajo naravni plin, nafto, premog in še marsikaj drugega, vse torej, kar Evropo drži pokonci. Ni tako, da bi se bali izpada zaslužka. Rusija lahko z lahkoto s prodajo na druge trge zasluži ravno toliko, da pokrije svoj uvoz. Ne, očitno je v ozadju nekaj drugega, neka čudna želja, da se bo po vojni vse vrnilo v normalne tirnice, da se bodo odnosi izboljšali, da bo torej nekako tako, kot je bilo z Erdoganovo Turčijo, ki je bila neki trenutek smrtni sovražnik, potem pa postala koristen sodelavec.

Torej, spoznanje ki iz tega sledi je, da bi bolj demokratična Rusija proti Ukrajini in proti celotnemu zahodu bržkone delovala mnogo bolj radikalno. In zakaj? Večini zahodnega občinstva je to zelo težko pojasniti, ker je podvrženo neumorni propagandi. Skoraj nič namreč ne slišijo o osmih letih vojne v Donbasu, o skrajnih nacionalistih v vrstah ukrajinskih oboroženih sil, o zatiranju politične opozicije v Ukrajini, o onemogočanju opozicijskih medijev, o naravnost bolestnem, rasističnem ukrajinskem nacionalizmu, ki na rusko prebivalstvo v Ukrajini gleda kot na tujek, kot na orke, podljudi, ki jih je treba uničiti, hkrati pa bi rad iz rusko govorečih Ukrajincev po vsej sili naredili ukrajinsko govoreče in Rusiji sovražne prebivalce. Za povprečnega prebivalca kolektivnega zahoda je vse to le ruska propaganda, odpor prebivalstva Donbasa po državnem prevratu v Kijevu leta 2014 pa le prikrita ruska invazija. To gre še dlje, marsikdo se celo zaveda, kaj ukrajinski režim počne, a to podpira, ker meni, da je vse dovoljeno v boju proti ruskemu sovragu. Tudi to, da se ljudem preprosto odklopi vodo, kakor je Ukrajina počela Krimu in še zdaj počne Donecku.

V ruski družbi se vedno bolj širi spoznanje, da se v Ukrajini bije spopad za usodo Rusije. Razni zahodni politiki in analitiki z veliko vnemo napovedujejo uničenje ruske države, tako imenovano dekolonizacijo, ki pomeni razbitje največje države na svetu v številne manjše, lažje obvladljive enote, ki jih bo potem zahodni kapital lahko brez ovir izkoriščal. Seveda nihče v zahodnem svetu ne bo nikoli ruskemu narodu priznal pravice do samoodločbe. Rusijo bi raztrgali, a Rusom v Ukrajini ali Kazahstanu nikoli ne bi dovolili, da se priključijo svoji večji domovini. Zgodila bi se ponovitev devetdesetih, ko je Jelcin dal streljati po parlamentu in ko je skoraj zagotovo ukradel predsedniške volitve, a je zahod to podpiral, ker je užival koristi propadanja nekoč velikega imperija. Rusom prepričanje, da te vojne ne smejo izgubiti, da gre za življenja ali smrt, utrjujejo tudi napadi nanje po vseh mogočih frontah, od prepovedovanja nastopanja ruskih športnikov, do lova za premoženjem ruskih oligarhov, želje po prepovedi vstopa ruskih turistov v Evropo, do vedno glasnejšega bobnenja proti ruski kulturi in manično veselje nekaterih zahodnih spletnih uporabnikov ob uvananju novih sankcij, za katere mislijo, da bodo Ruse spravile na beraško palico.

Medtem ko so Ukrajinci pripravljali svojo veliko ofenzivo, je ruski vojaški vrh pripravil obsežne vojaške manevre na Daljnem vzhodu. Le del teh sil bi lahko ustavil napredovanje Ukrajincev proti reki Oskil in preprečil izgubo Balakleje in Izjuma.

Resnica je takšna, da Rusija ta hip vodi vojno ne le z Ukrajino, ampak z vsem kolektivnim zahodom in da ta vojna posega na vsa področja. To ni le vojaški spopad. Presenetljivo tukaj je, da ruske oblasti svojo operacijo v Ukrajini res vodijo kot neko posebno vojaško operacijo, ne pa kot resno vojno. Na voljo imajo ogromne rezerve, s katerimi bi lahko to vojno do zdaj že končale, a tega ne storijo in jih varčujejo kdo ve za koga. To gre celo tako daleč, da Ukrajincem omogočajo velike ofenzive. Tista na Herson se je končala klavrno, ta v okolici Harkova bolj uspešno in kdo ve kakšen bo rezultat ofenzive na ugledarski fronti.

Jasno je, da Rusija vojno v Ukrajini lahko dobi tudi, če v nekem hipu zapusti vse ozemlje, ki si ga je do zdaj priborila. Še vedno lahko na noge postavi ogromno oboroženo silo in Ukrajince izbriše. Toda, ves ta zastoj, vso to trgovanje z ozemljem v imenu minimiziranja izgub med svojimi vojaki, kar v hudo nevarnost postavlja vse tiste, ki so se odprto postavili na rusko stran, potem pa znova končajo pod ukrajinskim škornjem, v ruski družbi širi nemir. Resnica je, da se ta nemir utegne obrniti v nekaj hujšega. Ne, Putina nikoli niso ogrožale množice, ki bi zahtevale mir, generali, ki ne bi hoteli vojne, z oblasti ga utegnejo strmoglaviti množice in generali, ki se ne strinjajo z njegovo posebno vojaško operacijo in ki hočejo totalno vojno.

Zato zdaj v nebo letijo ukrajinske elektrarne. Da vsaj nekoliko pomirijo vso to nabrano jezo. Vprašanje na tem mestu je, ali bodo ruske oborožene sile s tem sploh nadaljevale in tudi, če to lahko ima učinek na sam potek vojne. Dejstva, da se Rusija in zavezniki proti Ukrajini borijo z manjšo silo, kar utegne Ukrajincem prinesti še več uspehov, uničevanje elektrarn pač ne spremeni.