Golobova vlada nadaljuje tam, kjer je končala Janševa. Z infuzijo denarja v sistem želi preprečiti hujše posledice krize. Če se je Janševa borila s posledicami boja proti Covid-19, se Golobova mora soočiti z energetsko krizo, ki se je že razbohotila zaradi nedomišljene evropske politike do Rusije. Ta poganja inflacijo in počasi žre standard prebivalstva. To še ni vse. Še mnogo hujše težave prihajajo.

Vsekakor gre vladne poteze pozdraviti. Ljudem je treba pomagati. Vlada to počne od področja do področja, počasi, da ne vrže kar naenkrat vsega v boj in si s tem kupi dodaten čas. Regulacija cen elektrike je bila zelo pomembna, prilagajanje plač v javnem sektorju rasti cen tudi. Vse te poteze seveda tudi krepijo zaupanje v vlado, ki ostaja visoka. Stranka predsednika vlade ohranja prvo mesto na lestvici tistih, ki bi jih državljani volili. Razmerja moči z opozicijo ostajajo enaka.

Kot poroča RTV Slovenija, bi naj bila pogajanja med sindikati javnega sektorja in vlado blizu dogovora. Tako bi se naj nadomestilo za malico zvišalo na 6,15 evra, vrednost plačnih razredov pa za 4,5%. Javni uslužbenci do 50. razreda bi naj tudi dobili poračun regresa.

V prihodnjem letu se bodo vsem javnim uslužbencem, razen tistim, ki so se jim plače zvišale novembra lani, in policistom plače dvignile za en plačni razred. Pogajalski strani pa se morata še dogovoriti, kdaj se bo to zgodilo, marca ali aprila. Razlika v tem enem mesecu za državni proračun namreč pomeni razliko 20 milijonov evrov.

Vlada se pogajanj s sindikati loteva politično modro. Zavlačuje, ponuja nekaj zdaj, nekaj kasneje in tako preprečuje nemir. Ob tem je jasno, da bo sčasoma inflacija požrla tudi te dvige in bodo sindikati začeli znova rožljati, a do tega je še vsaj nekaj mesecev.

A nekaj drugega. Je mogoče prihajajočo krizo prebroditi samo s finančnimi injekcijami gospodarstvu in prebivalstvu? Ne. Ko nečesa zmanjka, ga ni denarja, da bi tisto, recimo naravni plin, pričaral iz nič. Vse bogastvo sveta ne pomaga, če ni premoga, s katerim bi poganjali termoelekrarno. In tako naprej.

Treba bo zategovati pasove, varčevati. Ko se bo to zgodilo, se bo začelo širiti nezadovoljstvo in podpora vladi bržkone padati. Razen, če ne bo vlada prišla na dan s kakšno posebej inovativno rešitvijo. Toda, recimo, da je najbolj verjetno, da bo v nekem trenutku tehtala med potrebami prebivalstva in potrebami gospodarstva. Ve se, kdo so največji porabniki elektrike. Če jih ustavimo, lahko vsi preostali to zimo prebrodijo brez večjih težav. Vendar pa se je ob tem treba zavedati, da ima takšna deindustrializacija, recimo Slovenija brez Taluma Kidričevo, svojo ceno. Ko se bomo odrekli delu svojega gospodarstva, bomo vsi revnejši in tistih nekaj brezposelnih, ki jih bomo tako pridelali, bo še najmanjši problem.

Težko je pametovati. Če se odpoveš, in to celotna Evropska unija bolestno želi, ruskim energentom, potem pač moraš najti neko alternativo. Na žalost te v zadostni meri ni, hkrati pa smo talci zelene politike, ki zavrača mnoge vire, ki bi nam lahko bili v veliko pomoč. V takšnih razmerah države kot Slovenija veliko ne morejo narediti. Tudi če se mi sami nekako rešimo, bomo utrpeli škodo z recesijo v največjem gospodarstvu v EU, v Nemčiji. Od tujih trgov smo še kako odvisni.

Če imaš vse na razpolago, torej od energentov, hrane, delovne sile, hrane, industrije, tehnologije, potem metanje denarja v sistem ne more resno škoditi. Ko ti nečesa primanjkuje, več denarja le pospeši inflacijo in kmalu si na začetku. Ne dvomim, da v slovenski vladi tega ne vedo. Težava je v tem, da so ujetniki okoliščin.