Zakon, ki določa do 3 leta zapora za širjenje dezinformacij v medijih in na družabnih omrežjih so sprejeli na iniciativo vladajoče stranke AKP predsednika Tayyjipa Rejepa Erdogana. Popravek turškega kazenskega zakonika je namenjen boju proti dezinformacijam o turški nacionalni varnosti, katerih namen bi bilo širjenje strahu in kršenje javnega reda in miru.

Da bo zakon začel veljati, ga mora podpisati še turški predsednik Erdogan.

Opozicija zakon kritizira, ker ni točno določeno, kaj bi naj lažne informacije bile, kar bo dalo veliko moč turškim sodiščem, da to interpretirajo po svoji volji.

Turčija je bržkone le nekaj korakov pred nami, kajti takšno zakonodajo utegnejo slej ko prej sprejemati tudi države kolektivnega zahoda. Očitno je namreč, da onemogočanje tujih medijev, preganjanje drugačih mislečih iz domačih medijev in vedno hujša cenzura na družabnih omrežjih v lasti ameriške oligarhije niso dovolj, da bi popolnoma preprečili širjenje nezaželenih novic. Ob tem ne gre za boj proti lažnim novicam, saj so prav mediji, pogosto povezani z državo in z vladajočimi elitami tisti, ki pogosto sami najbolj širijo laži. Ne, gre za poskus utišanja vsakršne alternative.

To dobro vidimo v primeru krize s Covid-19. Kljub enotnem pristopu pomembnejših medijev, to ni preprečilo skeptikom, da po spletu ne bi širili svojih sporočil, kar je čez čas izredno zmanjšalo odstotek tisti, ki še zaupajo vladnim ukrepom in so se pripravljeni cepiti. Podoben proces vidimo v primeru vojne v Ukrajini, kjer večina medijev v spregi s politiko deluje zelo enotno, a kljub preganjanju ruskih medijev, disidentov ne more utišati.

Naslednji korak v tem boju bi lahko bila zakonodaja, ki bi omogočala kazensko preganjanje vseh, ki širijo lažne novice. Seveda bi ob tem pomenilo, da je lažna novica vse, kar nasprotuje temu, kar sporočajo večji mediji in vladajoča politika. Ti bi bržkone preko raznih organizacij za preiskovanje lažnih novic lahko utišali vsakogar, ki bi jih postavljal na laž. Recimo, trditi, da so v resnici Ukrajinci tisti, ki obstreljujejo jedrsko elektrarno v Zaporožju, ne pa Rusi, kot to trdi ukrajinska propaganda, bi lahko privedlo do kazenskega pregona. Tudi, če bi se ta končal z zavrženjem ali z minimalno kaznijo, bi marsikoga prepričal, da je pač bolje držati jezik za zobmi.

To je črni scenarij, za katerega moramo upati, da se ne bo uresničil, a nemogoč ni. Za zdaj cenzura poteka predvsem s pomočjo napadov na novinarje in posameznike z velik sledilci na družabnih omrežjih. Ko se utiša njih, predvsem v mediji ne ostane skoraj nihče, ki bi si drznil kaj povedati po svoje. Vsi disciplinirano sledijo uradni liniji. Posledično vsi tisti, ki kaj pomenijo, mislijo enako, ali pa se vsaj pretvarjajo, da mislijo enako, to pa onemogoča kakršnekoli spremembe.