Ruski obrambni minister Sergej Šojgu je včeraj predsedniku Putinu sporočil, da je delna mobilizacija zaključena. Mobiliziranih je bilo 300000 vojakov, od teh jih je 218000 še na usposabljanju, na območju posebne vojaške operacije pa jih je 82000. Od teh jih je 41000 že razporejenih v enote. Dodatne mobilizacije po besedah obrambnega ministra ne načrtujejo.

Rusija je v svojo posebno vojaško operacijo v Ukrajini šla z okoli 150000 pripadniki oboroženih sil. To so bili pogodbeni vojaki. K temu številu je treba dodati še enote obeh republik, prostovoljne enote, Čečene in pripadnike organuiacije Wagner. Skupaj je torej Rusija proti Ukrajini uporabila okoli 200000 vojakov. Na drugi strani so Ukrajinci že na začetku imeli večje število pripadnikov rednih oboroženih sil, skupaj s prostovoljci, tujimi borci in mobiliziranimi silami pa se je število mož pod orožjem dvignilo na med 700000 in enim milijonom. Slednja številka je skoraj zagotovo pretirana, a Ukrajinci občasno trdijo, da imajo na voljo takšno oboroženo silo.

Ukrajina v tem spopadu še vedno ima številčno prednost, a Rusi imajo na voljo več topništva, oklepa, z raketami in brepilotniki lahko napadajo cilje po vsej državi, letalstvo pa gospoduje nad frontami. Zaradi močne protizračne obrambe in cenenih nadomestkov v obliki iranskih dronov, rusko letalstvo nad večino države ne deluje, Ukrajinci pa imajo še vedno na voljo nekaj letal, s katerimi občasno izvajajo napade, ali pa se z njimi borijo proti brezpilotnikom.

Ruska država se je v procesu mobilizacije soočila s številnimi težavami. Sistem je zastarel, saj ni bil preizkušen že od časa druge svetovne vojne. Številni poveljniki niso bili kos nalogi, ponekod so mobilizirani vojaki naleteli na razsute prostore, nekatere so brez ustreznega urjenja poslali na bojišče. Enostavno tudi ni opremiti vso to vojsko z ustreznim orožjem, ki se nahaja v skladiščih in jih je treba najprej usposobiti, preveriti in transportirati do enot, ki se morajo potem z njimi uriti. Gre za dolgotrajen proces, zaradi česar ne moremo pričakvoati, da bo Rusija kmalu začela z obsežno ofenzivo. Težko je napovedovati prihodnost, a pred decembrom do ruske ofenzive verjetno ne bo prišlo, v tem času pa bodo Ukrajinci še imeli priložnost, da vsaj ne katerem od odsekov fronte sami gredo v ofenzivo.

Teh poizkusov je bilo po uspehih na severu v smeri Luganske republike in delno na jugu v smeri Hersona kar nekaj, a so vsi spodleteli, ko so naleteli na postavljeno rusko obrambo. Veliko vprašanje zdaj je, ali so Ukrajinci preprosto izčrpani in na voljo nimajo dovolj tehnike (vojakov imajo dovolj), ali pa se morebiti ne pripravljajo na obrambo in prihajajoči ruski udar. Čas po pokazal.

Rusija bi morala začeti mobilizirati svoje rezerve že nekje junija, ko je postalo očitno, da primanjkuje predvsem pehote, zaradi česar je napredovanje bilo ustavljeno ali vsaj močno upočasnjeno in je septembra Ukrajincem omogočilo preiti v ofenzivo. Zakaj se to ni zgodilo, je dobro vprašanje. Rusija ima na voljo okoli dva milijona rezervistov, torej ljudi, ki so že odslužili vojaški rok ali so celo sodelovali v oboroženih spopadih. Na voljo ima tudi več kot milijon pripadnikov oboroženih sil, ki pa jih zaradi nabornikov ne uporablja na bojišču. V tistih nekaj primerih, ko so naoborniki bili ubiti v vojaških operacijah, se je izkazalo, da je šlo za logistične enote, ki so zaradi pomanjkanja profesionalnega kadra bile popolnjene z naborniki, to pa je potem sprožilo številne kritike.

Ruski obrambni minister je zatrdil, da dodatna mobilizacija ni b načrtu, toda to je veliko vprašanje. Z okoli pol milijona vojakov bo Rusija v mnogo boljšem položaju in Ukrajincem bodo začela kmalu goreti tla pod nogami, še posebej, če se bodo uresničile napovedi, da bi naj Belorusija skupaj z Rusijo odprla novo fronto na severu in začela prodirati ob poljski meji in s tem sekati preskrbovalne poti, preko katerih Ukrajinci dobivajo zahodno orožje. No, tega je tudi vedno manj, ker so skladišča preprosto prazna in je zahodna vojaška industrija v dokaj slabem stanju. Potrebuje čas, da vzpostavi nove kapacitete in začne nadomeščati izgube. Kmalu bomo tako v položaju, ko bodo Američani in njihovi zavezniki prisiljeni razmišljati o pošiljanju svojih modernih tankov, ker bo drugače Ukrajincem vseh starih sovjetskih (in naših različic T-55) začelo primanjkovati. Toda, tudi če bodo Ukrajinci v defenzivi, bodo še vedno lahko množice svojih vojakov zaganjali v jarke in utrdbe in Rusi do zdaj niso pokazali apetita, da bi takšne ovire zavzemali z jurišem. Raje jih več časa uničujejo s topništvom in potem previdno napredujejo, saj bi drugače utrpeli velike izgube. To je tudi razlog, zakaj se bo ta vojna, če bodo razmerja sil ostala podobna, vlekla še dolgo. Da bi Rusija lahko izvajala res velike operacije, bi morala mobilizirati še mnogo več vojakov. To sicer lahko stori potem, ko bo skozi sistem šel prvi val, ampak ruske oblasti se gotovo zavedajo, da bo to škodilo ruskemu gospodarstvu, saj bo to izgubilo pomemben del svoje delovne sile.

Mimogrede, sirska ekspedicija in posebna vojaška operacija v Ukrajini kažeta na to, da rusko vodstvo vojne želi voditi z minimalnim še potrebnim vložkom in se pri tem ne ozira na čas, ki ga za to porabi, niti jim ni posebej mar, če ob tem izgubijo že kaj osvojenega ozemlja. To je tudi razlog, zakaj se vojna ne more končati hitro in se v tem primeru tudi skoraj zagotovo ne bo. Problem je seveda v tem, da ruska javnost na takšno strategijo ne gleda ravno pozitivno, saj želi hitrejšega obračuna in konca vojne, sploh pa v vsakem porazu na bojišču vidi katastrofo in sramoto, še posebej ker se potem Ukrajinci lahko maščujejo tistemu delu civilnemga prebivalstva, ki je ruske vojake sprejelo z odprtimi rokami.