Zmote in zablode obeh predsedniških kandidatov o vojni v Ukrajini in stanju v svetu

Četrtkovo soočenje obeh predsedniških kandidatov na RTV Slovenija je bilo presenetljivo dobro izvedeno. Voditeljica je postavljaja
vprašanja, a ni veliko skakala v besedo, tako da sta se Anže Logar in Nataša Pirc Musar lahko celo normalno pogovarjala in predstavljala
svoja stališča. To samo kaže, da so mediji del problema, saj pogosto zaostrujejo, provocirajo in aktivno delajo na tem, da se soočenja
spreminjajo v cirkus, verjetno z namenom, da s tem povečajo gledanost. Tokrat ni bilo tako, kar kaže, da bi lahko mediji delovali tudi
drugače in s tem umirjali razgreto ozračje.

A k nečemu drugemu.

Zunanja politika, predvsem vojna v Ukrajini, je tokrat pomembna tema, ki se je morajo dotakniti v vsakem soočenju. Kandidata imata izdelana stališča in vedno ponavljata eno in isto, ob tem pa izkazujeta neko nepoznavanje problema. A najprej k dobremu vprašanju voditeljice, ki je oba kandidata povprašala, kaj bosta storila, če se bo javno mnenje enkrat v prihodnosti začelo nagibati proti politiki sankcij proti Rusiji in bodo ljudje začeli zahtevati mir, s sporočilom med vrsticami, da bodo pripravljeni ruski državi popuščati pri njenih zahtevah po ozemlju Ukrajine. Oba kandidata na to vprašanje v bistvu niti odgovorila nista, ker gre za velik problem, ki se ga vladajoče elite, in tu ne mislim samo na politiko, ampak tudi na medije in razne aktiviste, ki imajo ogromno prostora v medijih, ne vedo kako lotiti. Najlažje je seveda manipulirati s solzavimi zgodbami o najbolj strašni vojni v zgodovini človeštva, pretiravati z vojnimi zločini, ki da jih ruska stran izvaja nad nedolžnim ukrajinskim narodom, toda to ne more delovati v neskončnost. Ljudje se naveličajo in hočejo mirnega in
udobnega življenja. Jasno postaja tudi, da pod majhno plastjo ljudi na vrhu, ki pridno ponavljajo svojo propagando, brbota vedno več nezadovoljstva. Malodane popolna kontrola nad mediji ne pomaga, saj si vsak lahko na internetu najde drugačnih novic.

Kaj torej storiti? Zastraševanje vidnih oporečnikov, njihovo izločanje iz medijev, grožnje s preganjanjem tistih, ki širijo rusko propagando, omejevanje dostopa do ruskih medijev in omejevanje delovanja družabnih omrežij, vse to je mogoče, a kaj se bo zgodilo, ko se bodo na trgih in ulicah pojavile množice, ki bodo zahtevale mirovna pogajanja z Rusijo in konec sankcij? Kdo bi vedel.

Anže Logar je do Rusije večji jastreb kot Nataša Pirc Musar, a razlika je minimalna in nam obeta nadaljevanje trenutne politike. Pač, evropski vladajoči razredi se pretvarjajo, da bodo z enotnim pristopom slej ko prej zlomili rusko odločnost in jih prisilili v sramoten umik,
ob tem pa bodo bržkone takoj zatem povečali svoje zahteve do ruske države. Težko je najti vidnega politika, ki bi se bil pripravljen resno pogajati. Vsi samo izrekajo zahteve. Da, so za mir, ampak samo ob popolnem porazu Rusije. Tega pa seveda ne bo, zaradi česar do miru ne moremo priti.

A o zmotah. Nataša Pirc Musar je včeraj že drugič ponovila svojo napačno oceno narave ruskega naroda in interesov držav kot so Kitajska
in Indija. Namreč, očitno meni, da v ruskem prebivalstvu obstaja večina, ki je pripravljena žrtvovati svoje sorodnike v Ukrajini in zahtevati popolni umik iz te države. Torej, da je ta večina pripravljena mirno gledati, ko bo ukrajinska oblast preprosto izbrisala ruski element v Ukrajini. Ne govorimo samo o sežiganju knjig v ruskem jeziku, prisilnem učenju ukrajinščine in prepovedovanju ruščine, ampak o izganjanju vseh, ki se imajo za Ruse. O etničnem čiščenju torej.

Tako imenovana posebna vojaška operacija ima v Rusiji podporo večine prebivalstva, liberalni tabor, na katerega stavijo na zahodu pa je
sila oslabljen. Še bolj je oslabljen zaradi tega, ker je veliko teh liberalcev preprosto pobegnilo iz Rusije in so odsotni. Kako se bodo potem zbrali v Moskvi in Sankt Peterburgu in protestirali za mir? Težko. Sicer pa konservativci, nacionalisti in komunisti tako ali tako predstavljajo večino ruskega prebivalstva. Prozahodni liberalci so vedno bili manjšina. Glasna manjšina, a manjšina vseeno.

Na žalost ves kolektivni zahod vztraja v širjenju laži, da je vsega kriv ruski predsednik Putin in da bi kdo drug na njegovem mestu
deloval drugače. Preprosto nočejo videti moči ruskega nacionalizma in če že, nezaupanje ruskega prebivalstva do zahodnega sveta pripisujejo posledicam ruske propagande. Mimogrede, to počnejo tudi v samem zahodnem svetu. Če se kdo ne strinja z njihovimi pogledi na vojno v Ukrajini, preprosto trdijo, da gre za Putinove agente ali ljudi, žrtve ruske propagande.

Potem je tu tista naivna misel, da bo kitajski voditelj ruskega pozval, naj konča vojno v Ukrajini. Ne konča, naj se umakne, naj prizna poraz, naj se podredi kolektivnemu zahodu. Prvič, iz zornega kota večine sveta izven meja kolektivnega zahoda vojna v Ukrajini ni nič kaj drugačna od vojne v Iraku ali Afganistanu in zaradi tistega tudi nihče ni uvajal gospodarskih sankcij proti ZDA. Drugič, poglejte, na obisk na Kitajsko se odpravlja nemški kancler Olaf Scholz. Spremlja ga povodenj pozivov, naj Kitajcem da jasno vedeti, da se morajo začeti obnašati v skladu z zahtevami zahodnih držav. Po drugi strani se vrstijo zahteve, da se Evropa reši svoje odvisnosti od Kitajske, torej da omeji svojo trgovino s tem drugim (verjetno pa že kar prvim) gospodarstvom sveta. Še posebej Američani so zelo glasni v teh zahtevah, saj le tako lahko s pomembnih trgov izrinejo nevarnega tekmeca.

So mar Kitajci slepi, da ne vidijo, kaj se dogaja? So neumni, da ne vedo, da so po Rusiji oni naslednja tarča, mogoče pa se bo kolektivni zahod v svoji norosti istočasno lotil še njih? Zakaj bi potem kitajski voditelj ruskega pozival, naj se podredi zahopnemu diktatu, če mora biti celo hvaležen, da ruska država ta hip vpija večino zahodnih napadov in se lahko zaradi tega Kitajska še nekaj časa mirno razvija in krepi?

Ne, to je zelo malo verjetno. Bolj verjetno je, da bo Kitajska še naprej sodelovala z Rusijo in jo celo vojaško podprla, če bi se izkazalo, da bi Ruse zapustila vojna sreča. Nekako tako kot to zdaj počne Iran.

Na koncu so tu naivni pozivi k miru. Da, spet, pozivi ki niso nič drugega kot zahteve, naj Rusija kapitulira. Toda, mar so Rusi pripravljeni na mir? Niti ne. Ruska država zaradi vojne ni utrpela hujših posledic, gospodarstvo je v presenetljivo dobrem stanju, diplomatsko ima Rusija odprta vrata do vsega globalnega juga, vojaško pa vojno vodi z minimalnim možnim vložkom. V takšnih razmerah si vojno
lahko privošči. Ne nekaj mesecev, ne eno leto, ampak leta in leta. Po drugi strani ruska država ne bo odnehala, dokler ne bo zadovoljila vsaj nekih svojih osnovnih ciljev, kar pa je v Ukrajini lahko le priključitev dela ozemlja te države. Kako velik del ozemlja ukrajinske države je vprašanje, povezano tudi z ukrajinskim odporom in s ceno obnove osvojenih ozemelj, ampak nekaj bodo Rusi že hoteli. Vsaj Doneck, Lugansk in kopenski most do Krima. To, kar zdaj že imajo.

In potem je tu še večja igra, ki presega meje ukrajinske države. Očitno je, da rusko vodstvo namerno ruši prevlado ameriškega imperija. Vse te zgodbe o kolektivnem zahodu, o zlati milijardi, ki živi na račun preostanka sveta, niso iz trte izvite in so zelo učinkovite. Preostanek sveta v Rusiji vedno bolj vidi silo, ki ruši prevlado ZDA in želi svet narediti bolj demokratičen. Torej, demokratičen na ravni odnosov med državami, saj bo svet po ruski volji multipolaren. Ne bo več samo enega centra moči, pač pa bodo velike sile delovale v nekakšni ponovitvi koncerta velikih sil, kakršnega smo poznali v Evropi v 19. stoletju. V takšnem svetu bodo šibkejše države imele več manevrirnega prostora in ne bodo več podrejene izsiljevanju zahoda, to pa jim bo omogočilo hitrejši razvoj.

Da, je že smešno, da se Rusija bori za bolj demokratičen svet na ravni mednarodnih odnosov, hkrati pa je seveda sama v svojem političnem ustroju manj demokratična od številnih držav kolektivnega zahoda. Od Avstrije ali Slovenije, seveda, ne od ZDA, ki so prav tako lastnina oligarhije, ki se skriva za fasado demokracije kot Rusija.

Vsaj v tem se oba predsedniška kandiata ne motita, da so pred nami težki časi. Poteka namreč velik spopad, ki ga lahko imenujemo tudi druga hladna vojna. Na eni strani je ameriški imperij, ki obvladuje ves kolektivni zahod in v katerem manjše države kot je Slovenija,
delujejo kot njihovi sateliti in med Rusijo in Kitajsko, ki počasi uničujeta to prevlado. V ozadju že stojijo druge države, ki bodo v primeru neuspeha Rusije in Kitajske nadaljevale s tem delom. Indija se že vidi kot velika sila, a tam so še Indonezija, Brazilija, Iran, Pakistan, kdo ve kako se bo razvila Nigerija in tako naprej. To je pač posledica pomembnih premikov v svetu, tehnološkega in gospodarskega razvoja, ki manjša težo držav kolektivnega zahoda in s tem maje njihovo prevlado.

Čaka nas obdobje pretresov in določeno ceno bo treba plačati. Vladajoča politika se seveda tolaži, da bo ceno plačal povprečni posameznik in upa, da bo s propagadno mogoče umiriti nezadovoljstvo.

V bistvu je vseeno, ali bo mesto predsednika zasedla prva ženska ali človek SDS. Na področju zunanje politike bo vse ostalo enako. Le ton bo bržkone rahlo drugačen. A bistvo, to bo enako, torej privrženost evropski enotnosti in slepo vztrajanje pri tem, da morajo vsi sovražniki zahoda poklekniti. Na žalost se tisti, ki nas vodijo, utapljajo v svetu propagande, ki ji ali verjamejo, ali pa jo zavoljo svojega političnega preživetja morajo ponavljati.

Je že žalostno, da je edini evropski vodilni politik, ki vidi skozi meglo te norosti, madžarski predsednik vlade Viktor Orban.