Nedavne brazilske predsedniške volitve so nam razkrile, da je Brazilja globoko razklana na dva tabora, kar se je odrazilo tudi na končnem rezultatu. Nekdanji predsednik Lula je za las premagal trenutnega predsednika Bolsonara. Predvolilno kampanjo je spremljal strah obeh taborov, da jim nasprotniki volitve hočejo ukrasti, prav tako pa strah, da bo nasprotnik uvedel diktaturo. Privrženci Lule so svarili pred fašizmom, privrženci Bolsonara pred komunizmom.

Nič čudnega, če so se po porazu nekateri podporniki Bolsonara podali na ulice in protestirali. Vse skupaj je začelo močno spominjati na veliki ameriški razkol, ki se je tako dobro pokazal v pohodu Trumpovih privržencev na Kapitol 6. januarja 2020. Tudi ZDA so globoko razklane in republikanci in demokrati drug drugega obtožujejo vsega možnega. Da, demokrati republikance, predvsem Trumpa, da so fašisti, republikanci pa po drugi strani demokrate, da želijo uvesti nekaj podobnega sistemu v Venezueli, kar enačijo s komunizmom.

Odmeve teh razkolov lahko slišimo tudi v Sloveniji. V bistvu je zelo podobno. Če poslušate volivca SDS, je Janez Janša edini branik pred komunistično zalego, ki preko medijev, zakulisnih političnih sil in raznih nevladnih organizacij državo drži v svojih krempljih. Če poslušate volivce liberalnih instant strank, ki pred vsakimi volitvami postrežejo z novim rešiteljem, ali volivce SD in Levice, je država v nevarnosti, da se je polastijo podivjani fašisti, ki počasi prevzemajo nadzor nad mediji in grozijo, da nas bodo pognali v mračne čase fašizma.

Ne le znotraj držav, tudi v mednarodnem sistemu se svet vedno bolj deli na dva tabora in spopad ne pozna nobenih meja več. Kolektivni zahod ne le da proti Rusiji uvaja gospodarske sankcije, loteva se tudi njihovih oligarhov, športnikov, umetnikov. Pogovor preprosto ni več mogoč. Za kolektivni zahod je Rusija vedno bolj teroristična država, ki jo je treba uničiti. Rusi so ob tem bolj počasni, toda tudi pri njih se vedno bolj pojavljajo glasovi, ki ta spopad vidijo kot neusmiljen obračun med dobrim in zlom in zahod označujejo za satanovo ozemlje.

Zmernosti ni več. Boj gre na nož, mostove se ruši, vrata zapira, diplomacija je le še nesmiselno trolanje drug drugega. Nekako tako je kot na družabnih omrežjih, kjer produktivne izmenjave mnenj skorajda ni več, je pa veliko zapiranja v mehurčke in plemenskih spopadov, v katerih ‘naši’ nikoli ne naredijo napake, ‘njihovi’ pa so vedno pokvarjeni. Kako se naj v takšnem svetu kdo še sploh pogovarja? Ostane le zaničevanje, sovraštvo, posmehovanje, iskanje šibkih točk nasprotnika in njihovo izkoriščanje z namenom, da se jih poniža in po možnosti uniči. Lahko si le mislimo, kakšne posledice bo takšno razmišljanje dolgoročno prineslo.

Razdvajanje, širjenje strahu in sovraštva, to je lahko zelo koristno za tiste, ki so na oblasti ali se za oblast borijo. Na tak način je mogoče mobilizirati in obvladovati množice, jih usmerjati zdaj proti temu, zdaj proti drugemu cilju. Proti komunistom, fašistom, migrantom, Rusom, itd … Je pa tudi zelo nevarno, saj onemogoča sodelovanje preko velikih prepadov, ki na tak način nastajajo. Države postanejo žrtve radikalizma, ruši se zaupanje v institucije, demokracija začne propadati. Na mednarodni ravni je še hujše, ker to vodi v vojne in veliko uničenje.

Vprašanje: je proti temu sploh mogoče kaj narediti, ali pa smo obsojeni na kataklizmo?