Ruski umik z desnega brega reke Dneper ni prišel od danes na jutri, a je hkrati vseeno bil presenetljiv. Okoli 30000 pripadnikov ruskih oboroženih sil se je nahajalo na teh okoli 4000 kvadratnih kilometrih in v prestolnici k Rusiji priključene hersonske pokrajine, proti njim je stalo verjetno dvakrat več Ukrajincev, ki pa so se večinoma le preizkušali rusko obrambo. S tragičnimi posledicami. Posnetkov uničene ukrajinske tehnike je dovolj, da lahko sklepamo o velikih izgubah ukrajinskih oboroženih sil. Je pač že tako, da Ukrajincem ni posebej mar svojih žrtev. Rusi podrugi strani niso pripravljeni tvegati večjih izgub.
Ves mesec je potekala evakuacija civilnega prebivalstva na drugo stran reke. Tam so ruske oborožene sile tudi začele graditi velik obrambni sistem. Bilo je jasno, da se nekaj pripravlja. Kljub temu so vztrajali, dokler Ukrajinci niso začeli s svojo veliko ofenzivo. Tedaj je padel ukaz o popolnem umiku, ki je bil izveden profesionalno. 30000 vojakov in nekaj tisoč kosov opreme je prečkalo reko čez dva poškodovana mosta in nekaj pontonskih mostov, ali z ladjami. Tako hitro je to šlo, da Ukrajinci niti verjeti niso mogli svoji sreči in so le počasi sledili svojim nasprotnikom. Na koncu so vkorakali v prazen prostor. Bojev razen v začetnih urah ofenzive, skorajda ni bilo.
Ukrajina je dobila ozemlje, Rusija je ohranila svoje oborožene sile. Zdaj bo ta vojska ali taborila v pripravljenih obrambnih sistemih na drugi strani reke, ali pa se bo premaknila na druge dele fronte. Ukrajinci bodo bržkone naredili enako, saj bi bila ofenziva preko reke nespametna. Zdaj se že govori o tem, da nameravajo napasti na drugi strani, proti Melitopolu in presekati kopenski most do Krima.
Uradni razlog za umik s Krima je na ruski strani ta, da so bile njihove sile na tem območju v sila tveganem položaju, saj bi lahko Ukrajinci razstrelili jez v Kahovki in jih s tem odrezali od oskrbe. Problem je seveda tudi v tem, da je bilo čez oba mosta, ki sta bila redno tarča napadov, težko oskrbovati tako številčno vojsko. In ruska vojaška moč temelji na topništvu, ki potrebuje ogromno streliva.
Vojaško je v tem položaju umik bil povsem upravičen in dolgoročno ne spreminja ničesar. Ruski problem so številke. Na bojnem polju imajo premalo vojakov, zaradi česar so tudi morali izvesti mobilizacijo. Če so že v začetku v Ukrajino šli z okoli 200000 vojaki in so se morali soočiti z dvakrat bolj številčnim nasprotnikom, se je sčasoma to razmerje samo še poslabšalo v njihovo škodo. Ko bo v Ukrajino prispelo vseh 300000 mobiliziranih in še 20000 prostovoljcev, bosta obe strani imeli na razpolago približno enako število mož. No, Ukrajinci še vedno več, saj mobilizirajo vse kar leze in gre, a Rusi imajo na voljo več tehnike, več tankov, oklepnikov, topov, letal, helikopterjev, tako da lahko izničijo ukrajinsko prednost v pehoti.
Mislim, da je jasno, kakšno je razmišljanje ruskega vojaškega vrha. Prvič, vojno vodijo z minimalnim še možnim vložkom. Drugič, nasprotnika nameravajo izčrpati. Ozemlje ni tako pomembno, pomembne so izgube nasprotnika in te so na ukrajinski strani zelo visoke, zahodna skladišča pa se tudi vedno bolj praznijo, tako da čez nekaj mesecev ali let takšne vojne Ukrajinci ne bodo več deležni izdatne pomoči, ki bi nadomeščala vse njihove izgube. Načrt je torej stabilizirati fronto, potem pa počasi mleti vse pred sabo. Počasi, z uporabo topništva in vedno bolj tudi brezpilotnikov. Velikih jurišev pehote ni, ker bi to zahtevalo velike žrtve.
Da je temu tako, se dobro vidi že pri tem, da hkrati ob umiku iz Hersona poteka počasno napredovanje v okolici Donecka in Bahmuta, na delu fronte torej, kjer so zavezniške sile močnejše. Veliko vprašanje, če se bo to spremenilo ob prihodu vseh mobiliziranih čet, ali pa bo vse pač šlo po starem. Počasi, nekako tako, kot je to bilo v začetku operacije pri zavzemanju Severodonecka.
Resnica je takšna, da Rusi dodatne sile zelo počasi pošiljajo v Ukrajino, kar Ukrajincem daje čas, da izvedejo še kakšno ofenzivo. Toda, po drugi strani zdaj že ni več razloga, zakaj bi se Rusi umikali in zakaj se ne bi branili. Fronta je stabilna, obrambni sistemi vzpostavljeni, preskrba deluje, na terenu je vedno več čet. Torej, do zdaj so Ukrajinci napredovali le v prazen prostor, v prihodnje si bodo morali ozemlje priboriti čez postavljeno rusko obrambo. Prišel bo trenutek resnice, ko se bo videlo, kdo tukaj laže. Na kratko, če bodo Ukrajinci lahko napredovali tudi ob povečani ruski prisotnosti in postavljeni obrambi, potem bo Rusija v tej vojni dejansko doživela poraz. Razen, seveda, če ne bo mobilizirala nekaj milijonov vojakov, ali uporabila jedrskega orožja in uničila večje populacijske centre in s tem likvidirala preostali ukrajinski mobilizacijski potencial. Po drugi strani bo zahod v sila težkem položaju, če bodo Rusi prešli v ofenzivo in bodo ob uničenju ukrajinske preskrbe z elektriko še mleli preostanek ukrajinske vojske. Prišel bo trenutek odločitve, ko bo treba ali priznati poraz, ali pa v Ukrajino napotiti modernejšo opremo, torej tudi tanke, ali pa celo vojaško posredovati in upati, da bo to preprečilo rusko napredovanje.
Na to vojno ne smemo gledati samo vojaško, ampak tudi gospodarsko. Rusija ne želi le izčrpati Ukrajine in izprazniti zahodna vojaška skladišča, stavi tudi na gospodarske posledice sankcij, ki so jih Evropejci uvedli proti njim. Upajo, da bo prišlo do hudih gospodarskih in političnih pretresov, ki bodo Evropejce prisilili k iskanju miru. Po drugi strani se ruski vrh boji posledic popolne mobilizacije doma. Prvič, ker bi to prizadelo gospodarstvo, ki že tako trpi za pomanjkanjem delovne sile, drugič, ker se bojijo nezadovoljstva v družbi, ki bi lahko privedlo k zahtevam po mirovnih pogajanjih, ali celo spremembi oblasti. Slednje se sicer ta hip še ne zdi realna nevarnost. Vsekakor pa se moramo zavedati, da to ni vojna samo za Ukrajino, ampak da Rusija namenoma ruši same temelje ameriškega imperija in kupuje čas svojemu zavezniku Kitajski, da se še bolj razvije in okrepi. Hkrati Rusi mrzlično delajo na tem, da globalnemu jugu omogočijo, da se postavi na svoje noge, kar že kaže rezultate.
Hersonska epizoda je na laž postavila zahodno propagando. Prvič, evakuacija je pokazala, koliko prebivalcev Ukrajine želi živeti v Rusiji. Čez 150000 ljudi je odšlo na drugi breg reke. Evakuacija ni bila prisilna, ker je veliko ljudi tudi ostalo in ti so potem z veseljem pričakali ukrajinske oborožene sile. Jasno je torej, da Ukrajina ni enotna, ampak razdeljena, da gre v bistvu tudi za državljansko vojno. Preprosto ni enotnega ukrajinskega ljudstva, ki se bori proti zloveščemu ruskemu okupatorju. Stvari so bolj zapletene. Ukrajinci bodo mogoče zdaj proizvedli dokaze o vojaških zločinih ruskih oblasti na zapuščenih območjih, ampak ob posnetkih je popolnoma jasno, da Rusi niso izvajali nobenega genocida. Če ga bi, ne bi ostal nihče, ki bi lahko mahal z ukrajinsko zastavo. Seveda je to zelo podobno temu, kar se je dogajalo v Mariupolju in v Lisičansku. Ukrajinci so evakuirali civilno prebivalstvo, a mnogi so hoteli ostati, ker so z navdušenjem pričakovali prihod ruskih čet. Tega potem zahodni mediji seveda niso prreveč prikazovali, saj je rušilo njihovo predstavo o tem, kaj se v Ukrajini v resnici dogaja.
Ta vojna se bo še vlekla. Rusija gospodarsko ne bo pokleknila, prav tako je veliko vprašanje, če bo recesija zamajala režime v Evropi. Vojaško imajo Ukrajinci še nekaj časa, da izvedejo še kakšno ofenzivo. Rusi potrebujejo nekaj tednov ali mesec ali dva, da vse svoje mobilizirane sile pošljejo na bojišče. Potem se bo začela nova faza vojne, ko se bodo izčrpani Ukrajinci morali soočiti s svežim in dobro opremljenim nasprotnikom in ne bodo mogli več računati na svojo številčno prednost. Čas bo pokazal, kdo bo potem bolj uspešen.
Jinov svet 