Zmagovalca predsedniških volitev ni bilo težko napovedati. Slovensko volilno telo je lepo razdeljeno in tisti del, ki od volitev do volitev podpira SDS, NSi, SLS in stranke, ki že v naprej izražajo pripravljenost sodelovati z velikim vodjem politične desnice, je pač manj. Celo številčno je to mogoče dokaj dobro oceniti. Okoli 300000. Prav zaradi tega je presenečenje, da je Anže Logar, človek SDS, ki se je za te volitve prelevil v neodvisnega kandidata, dobil skoraj 410000 glasov. Očitno je, da je bil njegov pristop pravilen.

Nataša Pirc Musar je v drugem krogu zmagala s 53,86%, Anže Logar je dobil 46,14%.

Sama tekma je bila sila predvidljiva. Najprej, ko je bilo še več kandidatov, je vodil Logar, ker so se pač vsi podporniki SDS postavili za njim in teh je relativno gledano največ. Pravi spopad se je v prvem krogu bil na tako imenovani liberalni sredini in med socialisti. Glasovi so se nekoliko porazdelili. Kandidatom na tem polu je bila prva naloga obračunati med seboj. Iz tega spopada je kot zmagovalka izšla Nataša Pirc Musar in že tu je postalo jasno, da bo prav ona prva ženska na položaju predsednice Republike Slovenije.

Logar je imel samo eno možnost. Igrati umirjenega politika in se distancirati od grdih potez stranke, iz katere izhaja. To je odlično opravil. Tako zelo dobro, da je očitno prepričal marsikoga, ki mu sovražna retorika SDS gre na živce, ali pa je vsaj odbil konico antijanšizma, s katerim politična levica tako uspešno redno mobilizira množice. Tokrat to ni uspelo, saj je Pirc Musarjeva dobila manj glasov kot sta jih na parlamentarnih volitvah skupaj dosegli Gibanje Svoboda in SD, če pa dodamo še LMŠ, SAB in Levico, je padec očiten. Ob tem je Logar seveda dokazal, da SDS nima toliko problema s svojim programom, kot z obnašanjem svojih predstavnikov. Seveda ste mnogi že slišali tisto, da bi kdo še volil za SDS, če bi le Janša, Hojs in prijatelji bili tiho, ali se znali obnašati svojemu položaju primerno. Očitno to še kako velja in to je tisto, kar je na teh volitvah dokazal Logar. Da je s prijaznosto mogoče priti dlje kot z nenehnim napadanjem, kritiziranjem in sovraštvom. Jasno, to ne pomeni, da razlik ni, pomeni le, da se je o njih mogoče civilizirano pogovarjati.

Narobe bi bilo trditi, da lahko SDS s predsednikom Logarjem na parlamentarnih volitvah doseže večino. To je bržkone izključeno. Tudi, če marsikdo zdaj Logarju ploska za njegov pozitiven pristop, spoštljiv govor po porazu, to še ne pomeni, da bo zaradi tega volil SDS, če se bo tam enkrat po nekem čudežu zgodila sprememba na vrhu in bo stranko prevetril bolj pozitiven veter. Da, nekaj glasov je mogoče dodatno osvojiti, a večine že bržkone ne. A to sploh ne bi smel biti cilj. Za SDS je namreč pomembno le to, da se prebije iz izolacije, v katero se je sama zapletla. Dokler s SDS nihče v liberalnem taboru noče sodelovati, tako dolgo jim nič ne pomaga, da so na parlamentarnih volitvah relativni zmagovalci. Ker, s kom pa bodo dosegli večino? NSi je šibka, da lahko le nekaj poslancev, drugim zaveznikom ne uspeva niti preboj v Državni zbor. Toda, z novim vodstvom, z bolj spravljivo retoriko ni vrag, da slej ko prej kakšna liberalna stranka ne bo rekla, pa zakaj ne bi sodelovali z njimi? Na tak način lahko SDS postane partner v veliki koaliciji, ali celo dobi predsednika vlade. In vsi vemo, da imajo slovenski liberalci s SDS programsko marsikaj skupnega. No, bolj že kot s socialistično Levico.

Tu je samo en problem. SDS je podobna carski Rusiji, samodržavna tvorba, kjer o vsem odloča veliki vodja. Kakršen je vodja, takšna je stranka. In vodja se oklepa oblasti, medtem ko njegovi privrženci menijo, da je razmišljanje o njegovi zamenjavi enako bogokletju.