Gospodarska vojna z Rusijo nas je postavila na trdna tla. Izkazalo se je, kako zelo odvisni smo od tujih energentov. Pri tem ima svojo vlogo  tudi slabo izpeljan zeleni prehod, zaradi katerega smo se odrekli nekaterim virom, ki bi nam v teh kriznih časih lahko koristili. Celo za TEŠ 6 smo lahko hvaležni. In da, okolje nam zaradi vojne kar naenkrat ni več tako pomembno kot se je zdelo še pred nekaj leti. Kurimo premog, razmišljamo o jedrskih elektrarnah in ugotavljamo, da imamo tudi v Evropi zemeljski plin. Da, celo v Sloveniji.

N1:

V Sloveniji naj bi izpad ruskega plina v celoti nadomestili z uvozom iz drugih držav. Vladna delegacija se denimo prihodnji teden odpravlja v Alžirijo, kjer naj bi podpisala večletno pogodbo za dobavo približno tretjine slovenske letne porabe plina.

O tem, da bi vsaj del izpada nadomestili z domačo proizvodnjo, ne govori nihče od vodilnih.

V Sloveniji imamo dokazane zaloge zemeljskega plina. Pod prekmursko ravnico, na območju Petišovcev v bližini Lendave, na globini 2700 metrov in več, leži približno 11 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, torej za približno 11 let slovenske porabe.

Vendar pa teh nahajališč plina trenutno ni mogoče izkoriščati. Državni zbor je namreč spomladi, še v času Janševe vlade, sprejel nov zakon o rudarstvu, ki to onemogoča.

So razlogi, zakaj smo se odrekli frackingu, ali hidravličnemu frakturiranju. Milo rečeno, to ni najbolj varen in čist način pridobivanja zemeljskega plina. Toda, v sili hudič še žeblje je.

Seveda se bodo pojavili strokovnjaki, ki bodo zagotovili, da s frackingom ni nič narobe. In mediji, ki bodo njihova mnenja postavljali v ospredje.

Ta vojna z Rusijo nas je očitno streznila in nam pokazala, da je zelo težko živeti v zelenem raju in se ob tem zanašati na umazane vire
energije od drugod. No, saj smo tudi svoje smeti veselo izvažati v revni svet in se potem delali, da smo mi pač boljši od umazanih držav globalnega juga.

Kdo ve, kam nas bo ta kriza pripeljala, a dobro je vsaj to, da se vedno bolj zavedamo, kako naš svet deluje. Zelenega prehoda kljub temu
ne bi smeli kar tako zavreči, ampak bi morali iskati rešitve, ki bodo čim manj boleče za naše okolje.