Hkrati grozljivo in zabavno je opazovati, kako mediji malodane s pritiskom na gumb aktivirajo in preusmerijo pozornost določenega dela prebivalstva. En dan je sovražnik socialistična oblast Venezuele, naslednji dan z radia grmi ‘strokovnjak’, da so zaradi protestov beloruskemu predsedniku Lukašenku šteti dnevi, potem se vso energijo preusmerili v sovraštvo do Rusije. Med Rusijo in Katarjem, kjer se danes začenja svetovno prvenstvo v nogometu in ki je tarča kritik v zahodnih medijih zaradi ravnanja tamkajšnjih oblasti z migrantskimi delavci, je nekaj prostora tudi za Iran. Tam že namreč kar nekaj časa potekajo nasilni protesti, a če spremljate naše medije, se vam mora zdeti, da gre za malodane pravljičen boj dobrega proti zlu.
Nekako tako to gre. Pogumna iranska dekleta se upirajo brutalnemu verskemu režimu. Odvrgle so svojo naglavna pokrivala in se z roko v roko sprehajajo po ulicah in trgih. Oblast se na smrt boji njihove kolektivne moči in nad njih pošilja varnostne sile in jih pobija eno za drugo. Dekleta še kar miroljubno marširajo, režim jih še kar nasilno zatira. Zaradi vse te ženske pozitivne moči, se same od sebe vžigajo policijske postaje in tovarne in pripadniki režima se v besu sami pretepajo z železnimi palicami. Konec režima je blizu.
Če kdo to verjame, je pač debil. Debil, ki ga je mogoče vklapljati in izklapjati, kadar je to pač potrebno. Jutri bo že pozabil na Iran in se zgražal, zakaj ničesar ne naredimo za pravice LGBTIQ+ skupnosti v Kašmirju. Ker bo mogoče Indija postala nasprotnik vladajočih elit kolektivnega zahoda in bo treba propagandni aparat usmeriti proti njim.
Razmere v islamski republiki Iran so zapletene. Družba je razdeljena. Na eni strani so podporniki, na drugi strani nasprotniki oblasti. Nasprotniki so tako notranji kot tudi zunanji. Obe strani se zatekata k nasilju. Ne, to niso miroljubni protesti, to je poizkus revolucije. So sile, ki hočejo spremenit naravo režima, ki vlada Iranu. Kaj bo prišlo potem, vam seveda nihče ne pove, ker nihče niti ne ve. Pa tudi, saj nikomur ni mar. Se spomnite Libije? Kaj se je tam zgodilo po blešeči zmagi nekaterih zahodnih in arabskih držav? Da, država je v razsulu. Tisti, ki so takrat grmeli proti diktatorju Gadafiju in so bili polni očitkov proti vsem, ki so svarili pred posredovanjem, so takoj potem, ko so dosegli svoje, utihnili. Izbrali so si nov cilj. Sirijo. In če smo že pri Siriji, koga so ti dušebrižniki tam podpirali? Islamske skrajneže, ki bi iztrebili vse drugače verujoče in ženske prisilno zakrili. Želeli so konec sekuarnega režima in jih ni nič brigalo, če bi s tem na oblast spravili nekaj takšnega, kar obstaja v Iranu. A prav zdaj taisti ljudje pametujejo o pravicah žensk.
Vam izdam skrivnost? Nikomur ni mar za pravice žensk v Iranu. Dobro, mogoče nekaj koristnim idiotom, ampak v ozadju je pač želja, da se uniči sovražen režim in nadomesti s poslušnim, ali pa vsaj uniči državo in tako iz igre izloči nevarnega nasprotnika. V ozadju je boj za prevlado v svetu in propagandni aparat pri nas pač dela vse, da ščiti interese ameriškega imperija ali kolektivnega zahoda ali kakor pač želite poimenovati to tvorbo, ki se zaganja zdaj v Rusijo, zdaj v Kitajsko, zdaj v Iran, zdaj v Venezuelo, zdaj v Belorusijo. Poglejte, če bi zahodnim državam res bilo za dobrobit žensk v Iranu, ne bi vztrajale pri gospodarskih sankcijah, zaradi katerih te taiste ženske ne morejo do nekaterih zdravil. Če bi jim bilo kaj za dobrobit žensk, bi tudi Afganistanu ne blokirali denarja, ki ga potrebuje, da kupi hrano in nahrani svoje prebivalstvo.
Priznam, ni lahko. Seveda si vsak napreden posameznik želi, da bi ženske v Iranu lahko same odločale, kako se bodo oblačile. Da bi v Iranu bilo več svobode. Toda, podpirati nasilen prevrat? Proteste, zaradi katerih umirajo ljudje na obeh straneh? Bo to prineslo kaj dobrega, ali pa bo samo še poslabšalo razmere? Težko je, ker nihče ne rešuje problemov, vsi jih samo izkoriščajo.
O protestih pa, a ni zabavno, kako so nasilni protestniki v Hong Kongu bili v zahodnih medijih predstavljeni kot najbolj mila vrsta oporečnikov, ki nikomur ne bo naredila žalega, kako je to bilo enako v Venezueli, je enako v Iranu, kako se ta zgodba ponavlja? Če bi kdo podobne stvari kot so jih nasilne množice počele v teh državah počel resnično brutalni francoski policiji, bi ti mediji kar kričali, da je treba proteste zatreti in udeležence okrutno kaznovati. Dvoličnost pač.
Jinov svet 