Pred kratkim sem si ogledal prvo sezono znanstvenofantastične serije Picard in še prvi dve epizodi druge sezone. Gre za serijo, ki se dogaja v vesolju Zvezdnih stez. V zadnjih letih smo dobili nekaj dodatkov k tej že sicer veliki industriji, ki se je začela v šestdesetih letih s pustolovščinami ladje Enterprise in kapitana Kirka in njegove posadke. Dobili smo Star Trek: Discovery, Star Trek: Strange New Worlds in celo animirano serijo Lower Decks. In pa seveda, Picarda.

Britanski igralec Patrick Stewart je na prelomu devetdesetih let prejšnjega stoletja v Star Trek: The Next Generation odlično upodobil 
kapitana ladje Enterprise Jean Luc Picarda. Nič čudnega torej, če so na njegovi slavi želeli posneti privlačno serijo, primerno novim časom, seveda. Na žalost končni izdelek ni ravno priljubljen in niti sir Patrick tega ne more spremeniti.

Vsak, ki se loti priredb in nadaljevanj filmov ali serij iz preteklosti, ki imajo veliko oboževalcev, tvega da bo s kakšno spremembo razjezil prav te oboževalce. Zvezdne steze niso izjema, prav zdaj se marsikdo srdito pritožuje nad Rings of power, razkošno in pregrešno drago Amazonovo serijo, ki izkorišča slavo Gospodarja prstanov. Ti oboževalci potem, če niso zadovoljni, seveda kritizirajo nov izdelek in ker gre za specifične serije, ki so odvisne prav od teh oboževalcev, rezultat ne more biti dober. Tisti, katerim je izdelek namenjen, se od njega odvračajo, drugim je pa tako ali tako vseeno.

Zvezdne steze so vedno enako kot napoved prihodnosti, bile tudi preslikava sedanjosti. V njih so se zrcalili konflikti sveta, v katerem so bile ustvarjene, torej seveda ZDA in vseh njihovih notranjih in zunanjih problemov. V izvirni seriji sta med posadko tako res bila Kitajec in Rus, ampak Sovjete in Kitajce kot neke globalne nasprotnike so zamenjali Klingoni in Romulanci. V Naslednji generaciji je bila Federacija močna sila, medtem ko so se recimo Klingoni soočali z notranjimi nemiri. Pogosto se je Federacija obnašala kot se je v devetdesetih ameriški imperij. V primeru Klingonov se je tako Picard lahko vmešaval v njihove notranje razprtije. Seveda je bilo stanje na Enterprise pod Picardom bolj progresivno kot na Enterprise pod Kirkom. Tudi bolj raznoliko. Android, Klingon …. V zlati dobi Zvezdnih stez, ki je prinesla še Star Trek: Deep Space Nine in Star Trek: Voyager je bilo ogromno tujih vrst, posadke niso bile skorajda izključno ‘ameriške’.

Bržkone imajo nove izvedenke Zvezdnih stez veliko težavo z ideologijo, ki ne nagovarja oboževalcev serije, ki so odraščali v nekem drugem času. Jasno, ti ljudje so tedaj bili progresivni, drugače serije ne bi gledali, ampak to, kar je napredno, se je pač spremenilo. In to  radikalno. Zdaj je treba govoriti o travmah, v ospredje dajati ženske, ki zmorejo vse kar zmorejo moški, istospolna ljubezen mora biti prikazana kot nekaj čisto vsakdanjega, itd … Z vsem tem ni nič narobe, problem je le v tem, ko zaradi tega sporočila trpi zgodba. No,  bodimo pošteni, za nekatere oboževalce je tudi to narobe, da se počasi izrinja belopoltega moškega, ker v tem vidijo odsev realnosti. 
Predvsem Američani so obsedeni s svojo kulturno vojno.

Večkrat sem razmišljal, zakaj se mi moderne Zvezdne steze ne zdijo več Zvezdne steze v pravem pomenu besede. Da, ideologija je na vsakem koraku, ampak saj tega je bilo veliko tudi prej. Trpi zgodba, toda če dobro premislim, so tudi prej nekatere epizode bile rahlo smešne, če se milo izrazim. Velik problem je po mojem mnenju že ta, da se zdaj snema eno zgodbo, ki se vleče skozi vse epizode, čez celo sezono. Dokler je bila vsaka epizoda ena zgodba, so pač nekatere bile zelo dobre, tiste slabe so pa vsi pozabili. In bilo je dovolj slabih epizod. In dobrih tudi.

Toda, format in napredna ideologija nista edina problema. Ker gre za ameriške serije, ki odslikavajo vse napetosti njihove družbe, je opazno vedno večje zatekanje k nasilju. Ker, v Picardu glave kar letijo. Včasih dobesedno. Tega ni mogoče razložiti samo z željo po več akcije. Ne, nekaj se je spremenilo v ameriški družbi, da je brutalno nasilje zdaj bolj sprejemljivo. Kakor je njihova policija postala bolj militarizirana, tako je tudi v Picardu nasilje nekaj vseprisotnega. Da, seveda, nasilje se obsoja, ampak bolj kot ne so te obsodbe lažne, površinske, v službi tega, da se opraviči svojo stran in obsodi nasprotno. Picard sam pač ne more sekati glav, to se mu upira, ker je predstavnik neke drugačne dobe, v kateri se je konflikte vsaj poskušalo reševati na miren način, a njegov mladi zaščitnik, nekakšen romulanski nindža pač rad kolje. Prav tako rada ubija Seven of Nine. Pač, tiste za katere misli, da si ne zaslužijo živeti.

In potem je tu še prehod na zlobno stran, nekaj kar smo videli že v Star Trek: Discovery. Tam zunaj obstaja paralelno vesolje, v katerem Federacije ni, ampak obstaja ksenofoben, počasten človeški imperij. Ljudje, ki so na tej strani dobri, so na oni strani zlobni. Je razlika med tem, kako do tega pride v Star Trek: Discovery in kako v Star Trek: Picard, ampak to je v osnovi nepomembno. Fascinantna je ta obsedenost s temno stranjo. Na prvi pogled se mogoče zdi, da s tem ustvarjalci bičajo zlobno, fašistično Ameriko sedanjosti, opozarjajo kaj bi se lahko zgodilo v prihodnosti, če bi zmagale slabe sile. Torej, ker so ustvarjalci v ameriški zabavni industriji večinoma liberalci, opozarjajo na stranpoti Trumpizma in republikancev. Toda, imam močan občutek, da to ni vse. Močno se mi zdi, da ti ljudje uživajo v tej temni strani, v prikazovanju do konca sprevrženega imperija, ki briše ali za sužnje dela cele civilizacije. Mogoče pa vidijo odsev imperija, v katerem živijo, imperija, ki se sicer pogosto hvali z demokracijo, svobodo in spoštovanjem človekovih pravic, v resnici pa doma in v tujini zatira vse, ki se ne podredijo. Čisto mogoče, da gre za nekaj povsem nezavednega, da ustvarjalci niti ne vedo, kaj v resnici počnejo.

Zvezdne steze so v svoji zlati dobi seveda imele svoje napake, a so bile prikaz nekega boljšega, bolj pozitivnega sveta. Sveta, v katerem nasilje ni bilo na prvem mestu, ampak je bilo mogoče probleme reševati z dialogom. Sveta, v katerem nasprotnik ni bil vedno pošast, s katero pač ni mogoče najti skupne točke. Spominja na kaj? Mar ni tako tudi v realnem svetu, mar se sovraštvo med političnimi skupinami in celo državami ne poglablja, mar ni več vedno manj pripravljenosti na dialog in mar ni več vedno več zahtev po popolnem uničenju vsakogar, ki ne misli popolnoma enako?