Referendumi so v bistvu bili odločanje za ali proti SDS. Da, nekateri so se poglobili v materijo, toda večina je na tri referendumska vprašanja, s katerimi je opozicijska SDS želela preprečiti vladne načrte odgovarjala na podlagi odnosa do Janševe stranke. In so se še enkrat več odločili, da mu je treba zadati poraz.

Vsi trije vladni zakoni so prestali odločanje na referendumu. Po 30% preštetih glasov so volivci s skoraj 60% za podprli zakona o RTV Slovenija in o dolgotrajni oskrbi, z nekoliko manj pa zakon o vladi.

Razmerja moči v slovenski družbi so jasna. SDS skupaj z vsemi svoji zavezniki predstavlja manjšino. Manjšino, ki bi morebiti bila še manjša, če bi se vsi volivci morali obvezno udeležiti volitev in referendumov. Podporniki SDS so namreč zelo lojalni in pridni in povsem podvrženi propagandi, ki jih v njihovo smer iz dneva v dan usmerjajo strankarski mediji. Na drugi strani kljub propagandni premoči, saj tako imenovana levica res ima v rokah večino medijev, ni tako. Volivci so tam nezanesljivi, zamerljivi, zelo hitro zavržejo svoje rešitelje in si poiščejo nove.

Ne pri SDS. Tam se v modrost voditelja ne dvomi.

Parlamentarne volitve aprila so še enkrat več pokazale, da lahko SDS in Janšo premaga vsak, ki se pojavi tik pred zdajci in ki volivcem obljubi, da bo prinesel nekaj novega. Tokrat je to bil Golob. Matematika je preprosta. Tam zunaj je okoli 400000 volivcev, ki so nekakšna liberalna sredina in ki volijo Drnovške, Cerarje, Golobe, Šarce, celo Jankoviče in Pahorje. Dokler je na političnem parketu Janša, dokler je družba tako razdeljena, bo že težko kaj drugače.

Na predsedniških volitvah se je Logar predstavljal kot zmerno verzijo Janeza Janša. Takšna bi lahko bila SDS, bolj prijazna, spoštljiva, povezovalna. Imela bi nekaj več možnosti. Toda, številni analitiki so ob seštevanju glasov spregledali, da je tudi tako Logar dobil le nekaj več kot sta na parlamentarnih volitvah dobili SDS in NSi. Napredek ni bil kdo ve kako velik. Na drugi strani so pri seštevanju podpore političnim strankam, ki so podprle Natašo Pirc Musar nekateri zmotno sklepali, da to pomeni nek premik v velikem političnem razkolu, češ, Golob ni imel svojega kandidata, češ, vse stranke koalicije so aprila dobile več podpore kot zdaj Nataša Pirc Musar. Ampak to nič ne pomeni za veliko delitev. Pomeni lahko le, da se trenutnemu rešitelju nekoliko zmanjšuje podpora, da bo Golob bržkone šel po poti svojih predhodnikov in izgubljal, a to SDS čisto nič ne pomaga. Ker noben med temi, ki se že so ali se še bodo odlepili od nove instant stranke, ne bo podprl njih. Le počakal bo na novega rešitelja.

Podobno je z lokalnimi volitvami, katerih rezultate na politični desnici vidijo kot nekakšno svojo zmago, oziroma, v njih vidijo znamenja začetka konca koalicijskih strank. Še posebej radi v nič dajejo Levico, a tudi iz Gibanja Svoboda se norčujejo. To je vse nepomembno, ker lokalne volitve pač niso enake parlamentarnim, ker se na lokalnem nivoju pač igra drugačna igra.

In tako smo prišli do referendumov. Tukaj je imela SDS še največje možnosti, saj so ljudje bolj kot ne naveličani teh nedeljskih izletov na volišča. Edina logična strategija SDS je seveda lahko bila, da mobilizira svoje privržence, po drugi strani pa upa na pasivnost svojih nasprotnikov. Toda, s takšnimi nastopajočimi kot so bili Primc, Kovačič, Turk in Grims seveda uspeha ni mogla imeti. Da, po eni strani so odbijali volivce od nasprotovanja vladnim zakonom, a po drugi strani so privabljali preveč pozornosti. Na kratko, prav s svojim pretiranim cirkusom so motivirali podpornike vlade in nasprotnike opozicije.

Če je jasno, da je večina volilnega telesa glasovala za ali proti Janši pa je vendarle v ozadju vseh treh referendumskih vprašanj mogoče najti bolj zapletene zgodbe. Ni preprosto trikrat za ali trikrat proti. Lahko je tudi mešano, kar je recimo dobro pokazalo nasprotovanje dela okoljevarstvenikov proti zakonu o vladi. Tudi gede zakona o RTV Slovenija je očitno, da gre najprej za spopad za položaje, šele potem za vprašanje strokovnosti. Čisto preprosto, odloča se, katera politična opcija bo nadzorovala najprej informativni program nacionalke, kasneje pa je vsaj z desnice pričakovati še prevzemanje drugih delov programa. Nasprotnikom vladnega zakona je na tem mestu mogoče priznati, da depolitizacije s prenosom moči odločanja na neke skupine civilne družbe ne more biti, ker je tudi ta civilna družba del političnega prostora.

A nazaj k SDS. Ta stranka doživlja neuspeh za neuspehom. Edina možnost, da se polastijo oblasti leži v napakah njihovih nasprotnikov, v trenutkih, ko se oblast sesuva sama vase, tako kot se je to zgodilo Šarcu in sta potem SMC in DeSUS bili pripravljeni na sodelovanje v tretji Janševi vladi. Ni videti, da se bo to v prihodnje spremenilo. Da, morebiti bomo v naslednjem letu deležni hude, pretresljive krize, ki bo strmoglavila podporo koalicijskim strankam, a to ne bo prepreičoo prihoda novega rešitelja. Edina prava pot naprej za SDS je zamenjava vodstva in prihod nekoga, ki bo bolj zmeren in povezovalec. SDS zaradi tega ne bo dobila nič več glasov, bo pa konec blokade liberalnega dela političnega prostora, ki bo zelo hitro pripravljen zavreči sodelovanje z zanje pogosto neugodno Levico, oziroma z vsemi bolj radikalnimi socialističnimi silami.