Zmagoslavje na volitvah in referendumih ne sme biti izgovor za pijano slavje sovraštva

Nedeljski referendumski rezultati so zadnji v nizu številnih porazov, ki jih je v tem letu doživela tako imenovana politična desnica. Ko 
govorimo o politični levici in desnici, se seveda moramo zavedati, da opletamo z izrazi, ki zelo slabo opisujejo resnično politično 
razdeljenost v slovenskem prostoru. Gre za poenostavljanje, a težko je ljudem, ki več časa kot politiki posvečajo resničnostnim šovom na  komercialnih televizijah, govoriti o vseh ideoloških razlikah in sistemih vrednot, ki stojijo za to ali ono politično stranko.

To kar se v Sloveniji imenuje za politično desnico, je zanimiv skupek ljudi, ki so družbeno konservativni, ekonomsko dokaj liberalni, čeprav se hkrati radi polaščajo državnih institucij in na ključne položaje postavljajo svoje kadre in delijo skupen denar. Gre tudi za ljudi, ki 
so glede polpretekle zgodovine v prvi vrsti antikomunisti, nekateri pa so očitni podporniki tiste medvojne politike, ki je kolaborirala z okupacijo. Tu je seveda še verska komponenta.

Na kratko, v ta blok se uvrščajo SDS, NSi in SLS, pomladni trojček, ki se vedno bolj spreminja v eno veliko stranko in dva majhna, nepomembna satelita.

Rezultati volitev nam kažejo, da je v tem bazenu tam nekje 300000 volivcev. Če dodamo še mlajše družinske člane brez volilne pravice,  nekatere, ki se volitev kljub simpatijam ne udeležijo zaradi te ali one ovire, lahko govorimo o največ pol milijona ljudi. Gre torej za manjšino. Jasno nam ob tem mora biti tudi, da ves preostanek zaradi tega ni avtomatsko na strani političnih strank liberalnega in  socialističnega prostora. Tudi tam so številke znane in nikakor ne dosegajo milijona in pol Slovencev, ampak veliko manj. Zavedati se  moramo, da veliko prebivalcev naše države politika bodisi ne zanima, ali pa so razočarani nad vso ponudbo. Kompletno.

Na podlagi teh številk se deli izplen volitev in referendumov. Na parlamentarnih volitvah razmerje sil ni tako očitno vidno, ker so 
socialistične in liberalne sile razbite na več strank in lahko SDS računa na relativno zmago. Toda, ko dobimo večinski volilni sistem, torej v primeru drugega kroga predsedniških volitev ali na referendumu, kjer se odloča za ali proti, se bolj dobro vidi, kdo je v večini.

Ob zadnjem porazu se je predvsem med privrženci SDS pojavilo kar nekaj negodovanja, da bo zdaj ena politična opcija obvladovala vse vzvode moči v državi. Nekateri so na žalost šli v ekstreme in so začeli širiti strah pred diktaturo, SDS-ov poslanec Branko Grims si je celo  privoščil stanje v Sloveniji primerjati s tistim v Nemčiji leta 1933. To je vse neumno pretiravanje. Slovenija je še vedno demokratična  država, kjer pač večina odloča o tem kako in kaj. To se odraža na volitvah in na referendumih in posredno tudi v sestavi Ustavnega 
sodišča.

Toda, kljub vsemu pretiravanju je vendarle potrebno bolj tenkočutno pogledati na stanje v družbi. Namreč, nekateri v liberalnem in 
socialističem taboru so malodane pijani od zadnjih zmag. To se bo bržkone kmalu kristaliziralo v čistki na RTV Slovenija. Se pravi, 
potem ko bodo zopet prevzeli oblast nad to institucijo. Pričakujemo lahko, da bodo številni novinarji izgubili službo, kar bo seveda še en  doprinos k vedno hujšemu sovraštvu v naši državi. In ne, strokovnost pri tem ne bo igrala nobene vloge. Vse bo odvisno od tega kdo je naš  in kdo njihov. Tako kot je trenutna televizijska oblast počistila s Studiem City, tako bo nova naredila s Panoramo in z voditelji Odmevov, ki so na RTV Slovenija pred kratkim prišli od drugod.

Nekateri s prezirom gledajo na vsak poizkus uravnoteženja, se pravi, da se v institucijah, v medijih, na ključnih položajih dopušča 
prisotnost predstavnikov drugačnih ideoloških nazorov. Menijo, da je treba vsakogar, ki pripada sovražnemu taboru, onemogočiti, izključiti. To seveda opravičujejo s tem, da ti ljudje, te tarče njihovega besa niso dovolj strokovno podkovane, da niso primerne za položaje, ki jih  zasedajo. To gre celo tako daleč, da se odloča o tem, kdo bo ‘govoreča glava’ pri osrednjih poročilih. Saj veste, ‘njihovi’ ne znajo pravilno 
govoriti in nimajo kaj iskati na televiziji. In podobne neumnosti.

Kam nas to vodi? Je lahko rezultat takšnega nenehnega izključevanja in poniževanja dober? Ali pa le vodi v radikalizacijo? Prej slednje. V  bistvu namreč s tem delamo dve Sloveniji, poglabljamo razdor, dajemo sol na rano. Da, ena stran lahko zmaga na volitvah, ker predstavlja  večino, lahko prevzame vse ključne položaje v državi, nadzoruje vse medije, toda to ne bi smelo pomeniti, da mora zaradi tega povsem  izriniti manjšino. Slogan bi moral biti skupaj naprej, ne brezobzirno vsak zase.

Priznam, da je to zelo težko izvesti, če imaš v političnem prostoru politično stranko, ki si želi podrediti vse in vsakogar in ki z nespodobno, sovražno in žaljivo govorico odbija ne le politične tekmece, ampak celo lastne zaveznike. Toda, a ni tukaj eden izmed problemov tudi v tem, da z odločnim odklanjanjem vsakogar, ki pripada tej manjšini, temu konservativnemu bloku, onemogočamo bolj zmerne pripadnike tega bloka? Namreč, če te bodo napadli v vsakem primeru, ne glede na to, kako spravljiv in prijazen si, potem je bolj smiselno, da 
napadaš in mobiliziraš samo svoje in se požvižgaš na vse ostale.  Mogoče smo tudi zaradi tega dobili tako močno SDS z njenim večnim 
voditeljem.

Ne, niso vsi isti. Niso vsi samo volkovi, le da se eni kažejo kot takšni, drugi pa se preoblačijo v ovce. S takšnim pristopom drugega kot hladne državljanske vojne ne morete dobiti. Če nimate drugačnega odnosa do ogenj bruhajočega predstavnika stranke sovraštva kot do zmernega predstavnika stranke sodelovanja, potem ste del problema vi sami. Vi sami ste tisti, ki polagate temelje za krepitev prvih in 
izginotje drugih. Ene je treba kaznovati ali ignorirati, z drugimi se je treba pogovarjati, upoštevati njihova mnenja. Le takšna je pot v  delujočo, zmerno, mirno demokracijo. Druga pot lahko privede celo do političnega nasilja.

Slovenci nismo nič posebnega v svoji razklanosti in sovraštvu. Potrebovali bi nekoga, ki bi našel prave vzroke temu stanju po vsem  kolektivnem zahodu in najti bi morali tudi način, kako to žalostno in nevarno stanje preseči. Ne le znotraj držav, tudi v mednarodni 
politiki izginja umetnost diplomacije. Vse je boj na nož, vse se predstavlja kot spopad med dobrim in zlim in z nasprotnikom pogajanja 
niso več mogoča. Trumpa označujejo za fašista, ameriške demokrate za skrajneže, ki bi radi v ZDA ustvarili novo Venezuelo, Putin je že 
zdavnaj obveljal za najhujšega zločinca po Hitlerju, rezultat pa so vedno hujša trenja. To gre tako daleč, da se lahko v nekaterih državah 
bojimo izbruhov nasilja med podporniki te ali one partije, na globalni ravni pa celo velike vojne.

Iz vsega tega moramo potegniti neko lekcijo in se spametovati. Da, nič ni narobe s kritiko, s politično tekmo, poraze na volitvah je treba  sprejemati, toda hkrati je treba biti tudi sposoben podati roko sodelovanja. Treba je delati na tem, da se vsi počutijo del večje zgodbe, le malodko pa se počuti brezupno odrinjen na rob.