Veliko vprašanje je, ali je komu v Rusiji ali Iranu še mar, če Evropejci proti njim uvedejo sankcije. V primeru Rusije je to šlo že do absurdnih razsežnosti, a tudi Iran je tarča sankcij že zelo dolgo. Tako dolgo, da so navajeni vsega hudega A evropski politični razred s tem nadaljuje. Mogoče je pravi razlog v tem, da gre za predstavo za javnost, češ, nekaj počnemo, odločni smo, hkrati pa za pretvarjanje, da imajo evropske države v rokah kaj več kot le propagandni aparat. Neke vojaške sile namreč ne premorejo, vsaj takšne ne, da bi se lahko sami lotili Rusije ali Irana. Še celo za kakšnega manjšega tekmeca potrebujejo pomoč šefa z one strani Atlantika.

RTV Slovenija:

Kljub intenzivnim pogovorom pa se ministrom še ni uspelo dogovoriti o sprejetju že devetega svežnja sankcij proti Rusiji. Visoki predstavnik Unije za zunanjo politiko Josep Borrell upa, da se bo to zgodilo še do konca tega tedna.

So pa ministri potrdili sankcije proti 29 posameznikom in organizacijam v Iranu. Te med drugim vključujejo zamrznitev premoženja in prepoved potovanj v Unijo. Razlog je nasilje nad protestniki in pa prodaja brezpilotnih letalnikov Rusiji.

Slej ko prej lahko pričakujemo nov paket sankcij proti Rusiji, ki bo verjetno vseboval prepoved potovanja v države članice EU za sobarico nekega guvernerja v Sibiriji. Da, tako smešno je že vse skupaj. Ob tem seveda Evropejci še vedno uvažamo ruski plin in nafto, le da vse to počnemo po ovinkih. No, bilo bi smešno, če ne bi bilo tako tragično, kajti posledice te zavožene politike nosimo vsi.

A povsem se iz sankcij, ki jih Evropejci uvajamo proti svojim nasprotnikom, ne gre norčevati. Namreč, te sankcije so namenjene slabšanju razmer v državah, proti katerim so uvedene. Če gre za šibkejšo državo, so posledice lahko hude. Ljudje umirajo, ker ne dobijo hrane in zdravil. Navadni ljudje, revni ljudje, ne tisti na oblasti. Jasno, da propagandni aparat o tem ne poroča rad. Nihče ne prizna rad, da je pravi namen sankcij uničiti živjenja navadnih ljudi in jih prisiliti v nasilen upor in s tem doseči zamenjavo režima. O tem je treba misliti vsakokrat, ko se zahodni politiki hudujejo nad rusko operacijo v Ukrajini, katere cilj so tudi napadi na infrastrukturo. To, kar kolektivni zahod počne Siriji, je počel Venezueli in še počne Iranu ni nič drugače kot to, kar Rusija počne Ukrajini.