Eno stvar sta imela ob začetku ukrajinske tragedije goreči ruski patriot in zavzeti zahodni rusofob skupnega: oba sta podcenjevala svojega nasprotnika.
Nikjer nisem zasledil, da bi ruski vojaški in politični vrh kdaj trdila, da bosta z Ukrajino opravila v treh dnevih. To zgodbo so v obtok spravili zahodni mediji in politika, ki so na tak način želeli ruski pohod nad Kijev predstaviti kot katastrofalni ruski poraz. Češ, poglejte, Rusi so mislili zmagati v nekaj dneh, a jih je junaška ukrajinska vojska ustavila. Seveda, kakšni so bili pravi cilji ruskih oblasti ne vemo niti zdaj in bomo težko izvedeli, ne glede na razna ‘razkritja’ zahodnih medijev, ki se pretvarjajo, da imajo dostop do samih misli ruskega predsednika Putina.
A nekaj je že res. Če se ruska oblast nikoli ni posebej hvalila s sposobnostjo izvesti bliskovito vojaško operacijo v Ukrajini in vse skupaj končati v nekaj tednih, so pa številni ruski politiki, strokovnjaki in medijski vplivneži ves čas podcenjevali ukrajinske oborožene sile. Bili so pod vtistom tega, kar se je zgodilo leta 2014, ko bi se ruska vojska resnično lahko sprehodila do poljske meje, a tudi tega, da ukrajinske oborožene sile niso znale opraviti z donbaškimi rudarji in vozniki, ki so jih dvakrat silovito potolkli, enkrat pri Ilovajsku, drugič pri Debalcevu. Ukrajinske sile pač tedaj še niso bile spoštovanja vredna sila. Po drugi strani je v ruski javnosti vladalo prepričanje, da je Ukrajina tako propadla država, da odpora ne bo. Za rusko govoreče prebivalstvo so mislili, da bo osvoboditelje pričakalo z velikim navdušenjem.
Zgodilo se je nekaj drugega, kar zdaj priznavajo tudi najbolj goreči ruski hura patrioti. Ukrajina se je od leta 2014 spremenila. Spremenil jo je bolesten nacionalizem, spremenila jo je nenehna rusofobna propaganda in spremenila jo je ogromna vojaška pomoč zahoda. Ukrajinske oborožene sile so se dokazale na bojišču in še posebej skrajni nacionalisti se nimajo nobenega namena vdati, čeprav so se pripadniki Azova v Mariupolju res morali. Dober pokazatelj stvari v Ukrajini so številni posnetki ukrajinskih vojakov, pred kratkim mobiliziranih in vrženih na fronto, ki se pritožujejo nad pomanjkanjem opreme, pomanjkanjem topniške podpore in nad oficirji, ki so preprosto pobegnili z bojišča in jih v jarkih pustili same. Toda, pozornemu opazovalcu bo jasno, da se ne pritožujejo nad samim dejstvom, da se morajo boriti proti ruskm zavezniškim silam. Ne, še kako pripravljeni so se boriti in v tej vojni tudi plačujejo ogromno ceno. Bržkone jih je res umrlo že več kot 100000, kot je pred časom nerodno iz ust zletelo predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen.
Podcenjevalni odnos ruskih medijev in javnosti do Ukrajine je moral imeti svoj vpliv na ruske oblasti, ki so res načrtovale bolj omejeno vojno in so se Ukrajincev lotile z okoli 200000 vojaki. Res moraš biti optimističen, če misliš, da boš vojno zmagal z nekako pol manjšo oboroženo silo kot jo na bojišče lahko postavi nasprotnik. To je šlo tako daleč, da kljub temu, da je že maja in junija vsak drugi ruski vojni poročevalec piskal o pomanjkanju sil in nevarnosti ukrajinske ofenzive, mobilizacije preprosto ni bilo. In so pustili celotno območje vzhodno od Harkova branjeno z nekaj pripadniki luganških mobilizirancev, ruskih prostovoljcev in pripadnikov ruskih policijskih enot. Nič čudnega, da so se Ukrajinci lahko samo peljali skozi ruske obrambne črte. Ne moremo reči, da so ruske oblasti res mislile vojno zmagati v nekaj dneh ali tednih, lahko pa trdimo, da so jo nameravale zmagati zelo poceni. Najprej mogoče z hitrim uspehom, če pa to ne bi delovalo, s skrajšanjem fronte in počasnim napredovanje od vasi do vasi, ob siloviti topniški podpori in ob čim manjši uporabi pehote.
Na koncu so vendarle morali izvesti delno mobilizacijo in zagnati vojaško industrijo. Bržkone je pred Rusijo še kakšen krog mobilizacije.
Povprečen zahodni rusofob je bil na začetku vojne sveto prepričan, da bodo Ukrajinci ob pomoči kolektivnega zahoda hitro uničili s starim železom oboroženo, slabo opremljeno, pol časa pijano rusko vojsko. Še bolj so bili prepričani, da bodo gospodarske sankcije na kolena spravile rusko gospodarstvo. Verjeli so v neumno propagando, da bo Rusom kmalu zmanjkalo streliva, naslajali so se nad poročili, da ruski vojaki kradejo pralne stroje, ker jih doma nimajo. To ob dejstvu, da je Ukrajina revnejša država od Rusije in da so profesionalni ruski vojaki zelo dobro plačani, donbaški prostovoljci pa so v preteklih osmih letih dokazali za kaj jim bije srce. Ampak ne, zahodni mediji so celo pisali neumnosti o tem, da bodo ruski vojaki začeli bežati na ukrajinsko stran, da bodo končno okusili življenje vsvobodi in blagostanju.
Nemnosti predsednice Evropske komisije von der Leyen, da Rusi iz pralnih strojev pobirajo čipe, ker jih primanjkuje za njihove rakete, sploh komentirati nima smisla.
Vojna se je vlekla, a propaganda je ostala enaka. Naslednjih štirinajst dni je ključnih, bi rekli. Še malo, in ruska vojska se bo zlomila. Še en paket sankcij in rusko prebivalstvo bo šlo na ulice in vrglo diktatorja. Še en raketni napad in ruska skladišča orožja bodo prazna. Nikomur niti na pamet ni prišlo, da večina ruskega prebivalsta vojno podpira, da ima Rusija vse resurse in dovolj močno gospodarstvo, sploh pa Kitajsko za hrbtom, da lahko preživi sankcije in da ruska vojaška industrija lahko proizvaja novo oborožitev.
Kmalu bo konec leta. Po prvih ruskih uspehih je prišel čas ukrajinskih uspehov, predvsem zaradi podcenjevalnega odnosa ruske strani na harkovskem območju in zaradi brezobzirnega trgovanja z ozemljem na hersonskem. Potem so začele v Ukrajino pritekati mobilizirane sile in fronta se je ustalila, zdaj pa ruska stran počasi melje naprej na vsej dolgi fronti od Ugledarja na jugu do Bahmuta na severu. Bliža se velika ruska ofenziva. Nekatere glave se se že streznile. Na ruski strani ni več veliko podcenjevanja, vsi se večinoma zavedajo, da se v Ukrajini bije gigantska bitka in da mora Rusija napeti vse svoje sile, če želi zmagati. Vojaški poročevalci se ne norčujejo iz raznih zahodnih čudežnih orožij in nenehno opozarjajo na ruske pomanjkljivosti in oblasti te pomanjkljivosti počasi odpravljajo. Recimo, če so Ukrajinci na začetku imeli veliko prednost v brezpilotnih letalih, se je to že spremenilo in ruske sile že imajo premoč. Na drugi strani se celo šef ukrajinskih oboroženih sil Zalužni ne pretvarja več, da se mobilizirane ruske sile ne bodo borile in zahod prosjači za ogromno nove opreme, za količine streliva, ki mu jih zavezniki pač ne morejo dati, ker ne premorejo (še) dovolj obsežne vojaške industrije, ki bi lahko pokrila potrebe te vojne. Deležni smo poročil v nekaterih zahodnih medijih, da so skladišča orožja po zahodu nevarno prazna in da industrijskih kapacitet, s katerimi bi jih lahko hitro zapolnili, preprosto še ni.
A takšnih, ki še vedno vztrajajo v svojem podcenjevalnem odnosu je na obeh straneh še kar nekaj. Na zahodu zaradi prav neverjetne ukrajinske propagande veliko ljudi verjame, da se bodo ruske oborožene sile zlomile zaradi ogromnih izgub, čeprav so številke, s katerimi operirajo, nore. Niti tega niso sposobni razumeti, da vojska, ki uživa ogromno premoč v topništvu in letalstvu in ki lahko nekaznovano z raketami in droni ruši nasprotnikovo infrastrukturo, vojašnice in skladišča orožja, pač ne more imeti večjih izgub kot branilec, ki vsega tega ne premore. Na drugi strani je med mnogimi ruskimi komentatorji zakoreninjejo prepričanje, da Evropa zaradi visokih cen energentov ne bo preživela zime in bo Ukrajina enkrat na pomlad morala prositi za mir. Da, Evropo utegnejo pretresti siloviti nemiri, toda gospodarstvo se bo bolj težko sesulo, sploh pa ni pričakovati političnih sprememb, ker alternativnih sil, ki bi bile ustrezno organizirane in ki bi lahko dobile podporo prebivalstva in ki bi hkrati želele mirovni sporazum z Rusijo, preprosto ni. Če bodo vlade padale, jih bodo zamenjale podobne in tudi te bodo bržkone le izvajale ameriške ukaze.
Marsičesa v tej vojni ni enostavno razumeti. Tako ne vemo, kakšni so pravi načrti ruskih oblasti. Obnašajo se že tako kot da se jim nikamor ne mudi. In se jim tudi res ne, saj je država stabilna, gospodarski padec minimalen, hkrati pa se oborožene sile krepijo, saj se vojska prilagaja realnosti na bojišču, vojaška industrija se krepi, popravlja pa se tudi okosteneli sistem, ki se ni najbolje znašel ob mobilizaciji. Američane je lažje razumeti, ker je njihova globalna strategija predvidljiva. Žrtovati Ukrajino in si povsem podrediti Evropo, Evropejcem pa prodajati svoje energente in orožje, hkrati ob tem pa nas oropati naše industrije, ki v prihodnosti pač ne bo več konkurenčna.
Jasno pa je, da je ogromno ljudi, tudi takšnih, ki imajo škarje in platno v svojih rokah, a se ne zavedajo resničnega stanja in raje živijo v svojih iluzijah.
Jinov svet 