Vsak mesec me pri spletnem časopisu in tudi tiskanem tedniku Domovina povabijo k ocenjevanju slovenske politične scene. Vprašanja so dokaj preprosta, ocenjuje se uspešnost posameznih politikov in vlade, tu in tam je kakšno podvprašanje in ocena trenutne pereče teme.

Pri ocenjevanju poskušam biti čim bolj pošten, torej odgovoriti na vprašanje, kdo je bil v preteklem mesecu politično najbolj uspešen, torej v smislu politične obrti. Seveda opažam, da se moje ocene nekoliko razlikujejo od končnega seštevka vseh ocenjevalcev. Predvsem to velja za Levico in Luko Mesca. Njim namreč skoraj zagotovo dajem boljše ocene kot drugi.

Tu ne gre za golo podporo stranki in njenemu koordinatorju zaradi podobnih vrednot in programskih načel. Pač, mnenja sem, da je stranka dokaj uspešna in da Golobovi koaliciji kljub svoji majhni politični teži daje barvo. Rdečo. To je vsekakor uspeh, saj bi lahko iztržili mnogo manj.

Levici je uspel prehod iz opozicijske parlamentarne stranke, ki ne prevzema odgovornosti za vodenje države v politično stranko, ki zavzema nekaj pomembnih položajev in delno usmerja vladno barko. Luka Mesec je kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti uspel doseči veliko povišanje minimalne plače, stranka pa od vlade zahteva bolj socialistično politiko kot bi jo ta bila pripravljena voditi, če bi recimo koalicijo sestavljala NSi. Vsekakor uspeh, večji kot bi to lahko pričakovali glede na velikost poslanske skupine.

Toda, potem je še drug vidik vprašanja, kdo je bil v preteklem mesecu politično najbolj uspešen in tu moram priznati, da sem se mogoče motil. Namreč, kljub temu, da se je v zadnjem času rating Luki Mescu in Asti Vrečko nekoliko popravil, stranka vztraja pri dokaj nizki javnomnenjski podpori. Po zadnji javnomnenjski anketi Vox populi za Dnevnik je presegla 8%, a večinoma se drži tam okoli petih, šestih %. Strop ni ravno visoko. V skladu z rezultati zadnjih državnozborskih volitev, torej.

Če je Levica dokaj uspešna pri izpolnjevanju svojega programa (no, z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja se zopet zavlačuje) pa ni toliko uspešna pri nabiranju javnomnenjske podpore. Ob tem nič ne pomaga, da je Luka Mesec odličen retorik. Namreč, kakšna je korist od tega, da si umirjen in spodoben govornik, če tega večina javnosti ne priznava. Po drugi strani tudi ognjevitost parlamentarca Mihe Kordiša očitno nič ne koristi ali škodi.

Je torej stranka v svoji javnomnenjski podpori zabetonirana? Zdi se, da je temu tako. In to je, kakor vedno, stvar številk.

Od volitev do volitev opažamo, da zmaguje liberalni tabor, tako imenovana politična sredina, z rahlim nagibom na levo. Resnično progresivna, socialistična politika nima večjega dosega. Če mislite, da je bilo zmagoslavje tedaj Pahorjeve SD izjema, ki kaže na možnost zmage socialističnega tabora, se motite. Borut Pahor je SD popeljal do zmage ravno zaradi tega, ker je deloval kot zmeren, rahlo liberalen politik, ki je lahko nagovoril del volilnega telesa, ki je prej podpiralo Drnovškovo LDS. Ni čudno, da prav leta 2008 LDS in Zares nista imeli nekega odmevnega rezultata. No, po veliki krizi smo imeli razne instant stranke, Jankoviča, Cerarja, Šarca in Goloba, ki so vsi nagovarjali isto volilno telo. SD in Levica, ki bi lahko tvorili nekakšno socialistično koalicijo, skupaj ne presegata 20%. In to pove veliko. Na kratko,  socialistični blok, se pravi tako gospodarsko kot kulturno napreden, je v Sloveniji šibek.

Kako naj potem Levica doseže boljši rezultat? Zelo težko. Namreč, če se bolj radikalizira, utegne izgubiti bolj zmerne volivce in s tem le okrepi SD, če bolj nagovarja zmerne volivce, bo nekaj pobrala SD, se bodo pa bolj radikalni privrženci hitro poslovili. Nekaj je sicer možnosti v tem, da stranka najde vodilni obraz, ki bo bolje nagovarjal volivce, ampak tudi to je težko izvedljivo in se verjetno lahko zgodi le z zavrženjem jedrne podpore, torej da se nek liberalni kandidat postavi na čelo stranke in nagovori liberalne volivce. Po domače, Levica lahko  slavi s svojim Pahorjem, kar pa potem pride v paketu z izdajo ideologije, na podlagi katere je stranka sploh nastala.

Če stranka nima nobene možnosti, da bi dosegla velik rezultat, potem je njena edina smiselna pot naprej, da postane nekakšen korektor vladni politiki. Torej to, kar je trenutno. Manjši partner, ki znotraj koalicije dela na tem, da doseže čim več. Na sanje o revolucionarnih spremembah lahko ob tem kar pozabi.

Zaključek? Moja ocena Levice je dvojna, razbita med uspešnim sodelovanjem v vladni koaliciji in neuspešnim nagovarjanjem volivcev. Priznati je treba zakonitosti slovenskega političnega prostora, kjer je ravnotežje moči dokaj jasno. Ravnotežje moči, ki ga lahko spremenijo le resnično neverjetne napake ali pa grozljiva kriza. Če hočete zgodovinski primer, je to druga svetovna vojna, ki je spremenila naravo slovenskega naroda in konservativce pognala v manjšino.