Priznam, da sem proti koncu več kot tri ure trajajočega filma že pošteno zavijal z očmi. Ne vem, mogoče je krivo to, da mi ob spremljanju vojne v Ukrajini, še prej tiste v Siriji, močno na živce gredo streljačine. Avatar je poln neumnosti tipa, naši vedno zadanejo, njihovi pa streljajo v prazno. Druga neumnost je tista starševska jeza, zaradi katere matere in očetje popolnoma ponorijo in so sposobni lastnoročno pobiti cele vojske. Tudi, če so na nasprotni strani profesionalni vojaki, ki vedo, kaj počnejo. Ne preveč realistično torej, verjamem pa, da to odlično igra na čustva gledalcev.

Posebni učinki v filmu so dobri in samo zaradi tega se je film vredno ogledati. Zgodba? Reciklaža prvega dela, ki pa je tako ali tako samo reciklaža ameriške zgodovine. Plemeniti indijanci mirno živijo na svojem koščku zemlje, dokler se ne pojavijo hudobni kavbojci in jih v imenu napredka, civilizacije, predvsem pa dostopa do naravnih virov začnejo preganjati. In ubijati, če ne gre drugače. Posel je pač posel.

Potem imamo še kopiranje s številnimi Oskarji nagrajenega filma Pleše z volkovi s Kevinom Costnerjem v glavni vlogi, ko se ameriški vojak naseli v divjini in nato poveže s sosednjim plemenom, postane takšen kot oni. Avatar ni nič drugega, kot ta zgodba postavljena na drug planet. V drugo kožo, da se tako izrazim.

Seveda je mogoče reči, da je sama zgodba v osnovi poučna in dobra kritika ameriškega imperializma. No, resnici na ljubo vsakega imperializma, ker so tudi druge države, od Združenega kraljestva do imperialne Rusije počele zelo podobne stvari. Kar pri tem moti, je to kako za neumne so predstavljeni ti imperialisti. Namreč, če dobro premislite, ni neke verjetnosti, da bo civilizacija omejena na del svojega planeta, sposobna premagati drugo civilizacijo, ki je tako tehnološko napredovala, da lahko potuje med zvezdami. Če se ozremo v našo lastno preteklost, lahko vidimo, kako so se po večini končevali spopadi med tehnološko in vojaško naprednejšimi Evropejci in njihovimi
žrtvami po drugih kontinentih.

V filmu je prizor, ki je malodane kopiran iz prvega dela. Na’viji, modri prebivalci Pandore, z loki streljajo na človeška zračna plovila. Pri tem puščica prebije prednje steklo in na sedež pribije pilota. Tu imamo čisto nepoznavanje človeške narave. Da, enkrat bi se to zgodilo, ampak potem bi se ljudje hitro naučili lekcije in vetrobransko steklo okrepili, mogoče prekrili z mrežo in nobena puščica ga več ne bi prebila.

Kako to deluje, nam kažejo izkušnje iz vojn v Siriji in Ukrajini. Tanki so tarča protioklepnih orožij. Da, najprej so na bojišču prevladovali tanki z osnovno opremo, ampak kmalu so se začele pojavljati zaščitne kletke, ki omejijo učinek protioklepnih raket, tankisti so začeli nameščati strehe, s katerimi se borijo proti raketam, ki v tank priletijo z vrha, da o reaktivnem oklepu ne govorimo. V Ukrajini smo prišli do tega, da se nasprotnika najprej dodobra omehča s topništvom in se tankov ne pošilja več v samomorilske pohode med sovražnikove vrste. Na kratko, ljudje se učijo in prilagajajo in če si tehnološko zaostal, kakor Na’viji vsekakor so, nimaš prav nobene možnosti, da boš dolgoročno preživel spopad z agresivnim človeštvom.

Če so zavojevalci prestavljeni izrazito neinteligentno, so domačini predstavljeni kot plemeniti divjaki, vedno v stiku z naravo okoli njih, večinoma pravični in poduhovljeni. Kar je zopet neumnost, ki kaže na nepoznavanje naše zgodovine. Preveč smo namreč navajeni na svet gledati črno belo in videti bele imperialiste v boju proti naivnim, poštenim in ubogim plemenom, ki so samo želela mirnega življenja. Tako je bilo redko. Niso se samo Evropejci ukvarjali s suženjstvom, pogosto zamolčana resnica je, da so v Afriki domačini lovili sužnje in jih prodajali Evropejcem in da so tudi drugod, v muslimanskem svetu še posebej, radi trgovali s sužnji. Evropejci so se na svojih poteh po svetu tudi pogosto soočali z neverjetnim barbarstvom in okrutnostjo, s čimer so potem tudi opravičevali svoje osvajalske blondje. Hočem povedati, da bi morali biti Na’viji predstavljeni rahlo bolj barvito, da bi bili verjetni. S tem mislim, da bi morale, če bi želeli izraziti pošteno kritiko imperializma in občega stanja človeštva, biti prikazane tudi njihove temne strani. Seveda to potem ne bi bila dobra filmska zabava. Ali pač?

Avatar ni posebej dober film. Posebni učinki so že super, sama zgodba pa je zelo preprosta, namenjena temu, da nagovori čim večje občinstvo in ga napolni z nekaj močnimi vtisti. Eni so dobri, drugi hudobni, navijamo torej za sile svetlobe in se veselimo vseh smrti na strani sil zla. Pri tem se nikoli ne vprašamo, ali s tem, da navijamo za uničenje ene skupine, nismo že sami prestopili med sile zla.