Zamisel je bila dobra. Dvig minimalne plače. Pogajanja s sindikati javnega sektorja za dvig plač v dveh obrokih, z drugim načrtovanim v aprilu. Potem reforma plačnega sistema, s katero bi naj končno odpravili anomalije in popravili razmerja med plačnimi razredi. Počasen proces, ki bi zadrževal nezadovoljstvo zaposlenih ob visoki inflaciji, saj bi jim dajal upanje, da so boljše plače dosegljive in da se bodo višale skupaj z inflacijo, ki počasi najeda kupno moč predvsem tistih, ki so na dnu. Po drugi strani je vlada kljub višanju plač lahko računala, da bo inflacija zelo razredčila posledice teh dvigov za proračun, saj bo v obtoku več denarja, več se ga bo ob višjih cenah tudi nateklo v proračun.

Potem je predsednik vlade na Občnem zboru Slovenskega sodniškega društva pravosodnim funkcionarjem obljubil 600 evrov bruto dodatka do trenutka, ko bo reforma poskrbela za uskladitev plačnega sistema. S to odločitvijo je vsekakor mislil dobro, nameraval je pomiriti tretjo vejo oblasti in popraviti nesorazmerja, a to je naredil na tako amaterski način, da je sprožil plaz zgražanja. Že prej je vlada načela potrpežljivost zaposlenih v javnem sektorju z dvigom plač pomočnic vzgojiteljic za štiri razrede, a tisti dvig je bil bolj kozmetične narave, saj so te s tem ostale le nekoliko nad novo minimalno plačo. In kdo bi se pritoževal nad tem, če zaposleni na minimalcu dobijo nekaj drobtinic. Vsak jim privošči. Sodniki in tožilci, na drugi strani, so dobili dokaj velik dodatek in to je bila kaplja čez rob.

Vse, kar je Golobova vlada potrpežljivo gradila, se je podrlo. Zdaj je ves javni sektor na nogah, posamezni deli kar tekmujejo s svojimi zahtevami. Na koncu so se oglasili ravnatelji, ki nerealistino zahtevajo, da tudi oni dobijo 600 evrov bruto dodatka, še prej so preostali zaposleni v pravosodju zahtevali 300 evrov bruto dodatka. Vse to so nekakšna premostitvena darila, ki bi jih naj vlada podeljevala do trenutka, ko bo vzpostavila nov sistem, v katerem bodo razmerja popravljena in plače mnogo višje. To zdaj pričakujejo vsi, čeprav se ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik, ki bi naj bedela nad reformo in finančni minister Klemen Boštjančič, o katerem sumljivo malo slišimo, s tem ne bosta strinjala. Sploh pa ne z darili zdaj in tu, če pa so vsi računali, da bosta dviga za 4,5% oktobra in en plačni razred aprila dovolj, da potešita apetite vsaj do konca leta 2023.

In so vsi na nogah. Kar bi moralo kljub inflaciji in ohlajanju gospodarstva, vsaj pri odnosih z javnim sektorjem za vlado mirno leto, se spreminja v brbotajoč vulkan. Prve napovedi protestov so že zunaj. Krivda je, seveda, pri predsedniku vlade, ki se očitno ne zaveda, da je plačni sistem zapletena zadeva in da je odnose med posameznimi deli javnega sektorja treba urejati z veliko mero potrpežljivosti, vsekakor pa skupaj, ne po posameznih delih. Kajti, ko en del vidi, da je drugi del dobil nekaj več, postane nezadovoljen. To nezadovoljstvo se lahko hitro sprevrže ne le v proteste in stavke, ampak tudi prinese padec podpore strankam vladne koalicije.

Morebiti se nam tu kaže neka karakterna napaka predsednika vlade. Da hoče z glavo skozi zid in da meni, da se morajo stvari odvijati hitreje kot je to pametno, se je pokazalo že v njegovem sporu z ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar, ki ni hotela dovolj hitro počistiti policije Janševih kadrov. Ob tem zvestoba Bobnarjeva nikoli ni bila vprašljiva, le zakonodaje in pravil se je hotela držati. Lahko si le mislimo, kakšni so bili pogovori med predsednikom vlade Golobom in njegovo ministrico za javno upravo in finančnim ministrom ob njegovem razmišljanju o darilu za pravosodne funkcionarje. Dvomim, da sta bila navdušena, a tega seveda ne moremo vedeti. Le to: vsak ni Tatjana Bobnar.

Duha nezadovoljstva bo zdaj težko spraviti nazaj v steklenico. Nekaj je dati 600 evrov bruto majhni skupini pravosodnih funkcionarjev, povsem drugo pa celotnem javnemu sektorju zvišati plače še za 10 ali 20%. Niti inflacija ne more tega dviga omiliti in težave na proračunski strani bodo ogromne. Kako se bo zdaj vlada soočila s temi pritiski? Čas bo pokazal, jasno pa je, da bo potrebno veliko odlične diplomacije, da se predstavnike javnega sektorja prepriča, da je v njihovem interesu počakati na pripravo reforme plačnega sistema in potem še na njegovo izvedbo do konca leta ali še celo kasneje.

Sam ocenjujem, da je predsednik vlade po razhodu z notranjo ministrico naredil naslednjo večjo napako, kar mu utegne dolgoročno izstaviti visoko ceno. To seveda v času, ko se spopada z vedno neugodnim zdravstvom in vsemi interesi v ozadju, ki bodo bržkone proti njemu, ali vsaj proti ministru za zdravje, sprožili mnoge medijske napade.