V zahodnih medijih je ogromno zgodb o tem, da je ruski predsednik na robu obupa, da izgublja živce zaradi velikih porazov ruskih čet v Ukrajini, celo takšnih ‘severnokorejskih’ ni malo, da ima to ali ono bolezen in da je tik pred smrtjo. ‘Severnokorejskih’ zato, ker je prav o Severni Koreji mogoče nekaznovano širiti največje neumnosti. Kdo pa bo preveril, ali so kdo ve katerega generala res ustrelili ali če morajo vsi severnokorejski moški nositi enake pričeske, ali če morajo ljudje potiskati vagone, ker lokomotive ne delajo (da, tudi takšne bedastoče lahko najdete v kakšem zahodnem vzoru svobode tiska). Ni čudno, da nekateri bolj naivni res verjamejo, da je ruska država tik pred zlomom in da je treba le vzdržati ‘ključnih štirinajst dni’ in bodo ukrajinske vojske ob zahodni podpori zmagovito zavzele Krim.

Takšna je podoba Rusije, če spremljamo večino naših medijev. Toda, če si drznemo pogledati na drugo stran, je malo drugače. Ob spremljanju ruskih medijev dobite vtis, da vojna v Ukrajini, četudi gre za spopad s celotnim kolektivnim zahodom, ni nič kaj posebej huda, da je to vojna profesionalnih vojakov, plačancev in pa zdaj še 300000 mobiliziranih. Ruskim oblastem s Putinom na čelu se ne mudi. Vse gre sila počasi. Sporočajo, da ne bo novega kroga mobilizacije (čeprav skoraj zagotovo bo), da ni treba kdo ve koliko več nameniti za obrambo (čeprav so potrebe ruskih oboroženih sil zelo visoke) in tudi nekih časovnih ciljev si ne postavljajo. Bahmut, ki je zdaj v središču dogajanja, bo padel, ko bo padel in juriša ne bo, ker bi to pomenilo prevelike izgube pa četudi to pomeni, da se bo vojna vlekla še zelo dolgo.

Dobra ilustracija tega je harkovska katastrofa. Nekje ob koncu maja in v juniju so začeli ruski vojni poročevalci opozarjati, da na bojišču primanjkuje sil. Rusija je v Ukrajino šla z zelo majhno vojsko, skupaj z zavezniki v obeh republikah, z manj kot 200000 možmi. Ukrajinci so imeli na voljo večjo vojsko in nenehno so tudi izvajali mobilizacijo, nadomeščali izgube, urili nove enote. Eden izmed ruskih vojaških poročevalcev je v prvi polovici preteklega leta potoval čez del harkovske oblasti, ki so ga nadzorovale ruske sile in ob tem bil presenečen, da ruskih vojakov skoraj ni videl. Kot da jih ne bi bilo. Potem so ruski vojni poročevalci začeli opozarjati, da Ukrajinci pripravljajo sile za ofenzivo. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo prišlo do poizkusa prodora s strani mesta Harkov proti vzhodu, na Kupjansk in Izjum.

Ukrajinska ofenziva ni bila presenečenje. Težko je verjeti, da bi rusko poveljstvo na tem območju vedelo manj od novinarjev, a na koncu se je zgodilo, da so Ukrajinci lahko napredovali v malodane prazen prostor. Harkovska katastrofa ni bila neka bleščeča zmaga ukrajinskega orožja, ne, to je bila predvsem odsotnost vsakršnih ruskih obrambnih priprav in pomanjkanja vojaštva. Že prva linija je bila redko posejana z ruskimi vojaki, v ozadju pa sploh ničesar ni bilo. Da bi kdo kopal jarke in pripravljal utrdbe očitno ni nikomur padlo na pamet. In so Ukrajinci malodane v šprintu napredovali proti vzhodu, medtem ko so maloštevilčne ruske sile začele z evakuacijo. Pomislite, v Ukrajini, kjer smo celo razni Twitter poznavalci vedeli, da se pripravlja ofenziva, ni bilo dovolj ruskih vojakov, medtem, prav v tem času, pa so ruske oborožene sile na Daljnem vzhodu priredile ogromne vojaške manevre, ki so jih, ne lažem, smeje se spremljali predsednik Putin, obrambni minister Šojgu in načelnik generalnega štaba Gerasimov. Kot da je Ukrajina na drugem planetu. Kot da 5000 od tistih 50000 vojakov, ki so sodelovali v manevrih, ne bi bilo dovolj, da bi upočasnili, če ne povsem ustavili ukrajinsko ofenzivo.

Ne, ruski vojaški in politični vrh se ne obnašata obupano. Še več, občutek je, da vojne ne jemljejo resno. Celo do mobilizacije je prišlo šele, ko se je v ruski javnosti, celo v ruskih medijih začelo pojavljati vedno več zahtev. Do mobilizacije je seveda prišlo prepozno, tako da so morali evakuirati še Herson. No, če mislite, da kdo pospešeno meče mobilizirane vojake na fronto, se tudi motite. Gre za počasen proces. Še zdaj, ko bo že nekaj mesecev od začetka, vsa mobilizirana množica ni v Ukrajini.

Zakaj je temu tako, je težko razumeti in razložiti. Kdo bi vedel. Ob vsej ruski propagandi, da gre za spopad s celotnim kolektivnim zahodom, celo ob omembah zahodnega satanizma, je bolj malo znakov, da Putin in njegovi sodelavci trepetajo v strahu pred izidom te vojne. Sam lahko ponudim le dve razlagi, za kateri pa ne vem če držita. Mogoče. Prvič, gre za ponovitev vojne v Siriji. Ruski vojaški vrh se je v tam naučil, da je treba le prevesiti tehtnico na svojo stran, potem pa bo čas, ob nenehnem mletju nasprotnika, prinesel svoje. Matematika pač. Pomembno je le, da se nasprotnika počasi rahlja in uničuje, čas pri tem ni kdo ve kako pomemben. Mogoče se bo zlomil jutri, mogoče čez en mesec, mogoče čez nekaj let, a rezultat bo enak. To je seveda mogoče le, če strošek vojne za gospodarstvo in prebivalstvo ni prevelik. V Siriji seveda ni bil. Priznati je treba, da za Rusijo vsaj za zdaj, tudi v Ukrajini ni. In smo pri domači fronti in gospodarstvu. Druga razlaga, zakaj se ruski vrh obnaša kot se, je mogoče povezana z gospodarskimi in političnimi razsežnostmi te vojne. Politično je ruskemu vrhu uspelo poenotiti državo. Opozicije skorajda ni več, tisti bolj goreči nasprotniki so tako ali tako pobegnili iz države. Gospodarsko je Rusija prebolela prvi šok in je na poti okrevanja. Da se to stanje ohrani, je treba množicam dajati občutek, da je vojna nekje daleč, da je vse pod nadzorom in hkrati skrbno bdeti nad stroški vojne, tako na gospodarskem področju kot tudi glede števila žrtev, ki jih zateva vojna. Seveda, dodaten plus ob tem je, da obenem slabo kaže evropskemu gospodarstvu, kar bo dolgoročno prineslo nestabilnost in vedno bolj glasne zahteve za bolj miroljubno politiko do Rusije.

Čeprav je to večini zahodne javnosti skrito, je v Rusiji veliko kritik na račun vojne v Ukrajini, predvsem zaradi te ‘sproščenosti.’ ‘Če smo v eksistencialnem spopadu s kolektivnim zahodom, zakaj potem temu primerno ne ravnamo,’ se sprašujejo kritiki, ki za širjenje svojih pomislekov uporabljajo razne kanale in tako prebijajo zid državnih medijev. No, resnici na ljubo je tudi tam, v državnih medijih, med vrsticami slišati veliko pomislekov v to smer. Na kratko, želijo še več mož v oboroženih silah, hitrejšo proizvodnjo orožja, mobilizacijo vse družbe in bolj odločne napade na Ukrajino, predvsem na mostove in tunele. Nekateri bi seveda želeli celo napade na zahodne brezpilotnike, ki v bližini ruskih meja zbirajo informacije in jih pošiljajo Ukrajincem. Putin in kolegi temu nasprotujejo. Mimogrede, to je še en pokazatelj, da bi odstranitev Putina na oblast prinesla še bolj radikalno strujo.

Marsikaj v tej vojni, v tem globalnem spopadu med Rusijo in kolektivnim zahodom je težko razumeti. Nikomur ni mogoče videti v glavo in tako je treba priznati, da vsi le ugibamo. Vemo le, da je podoba sveta v zahodnih in v ruskih medijih različna, a tudi to, da ruski državni in vojaški vrh ne kažeta znamenj obupa. Še več, pogosto se zdita lahkomiselna. A potem, kot je povedal nekdanji ruski predsednik Medvedjev, jedrske velesile tako ali tako ni mogoče premagati. Kar je seveda res.