Vlada je iz zakonodajnega postopka umaknila predlog o 600 evrih dodatka za sodnike in tožilce. Obljuba predsednika vlade, ki je 10. januarja na občnem zboru slovenskega Sodniškega društva obljubil happy end, torej dodatke do trenutka, ko bi naj plače uredila reforma plačnega sistema, je vsaj za zdaj splavala po vodi. Kot je na današnji tiskovni konferenci pojasnila notranja ministrica Dominika Švarc Pipan, si želi vlada vzeti nekaj časa, da preuči nekatera odprta vprašanja. To potem, ko je zakonodajno-pravna služba Državnega zbora opozorila, da je vladna rešitev neustavna.

Vsekakor gre za več kot začasen zaplet, kakor menijo v Sodniškem društvu. Problem namreč ni v tem, da sodniki in tožilci enkrat v prihodnosti ne bodo dobili višjih plač, pač pa v tem, kako je predsednik vlade s svojimi odločitvami pripeljal do te blamaže. Namreč, očitno postaja, da za obljubo ni bilo potrebnega premisleka, da je torej šlo za odločitev na pamet, na hitro. Pri tem ni pomembno, če je obljuba predsednika vlade bila dobronamerna. Problem je v tem, da kaže na neko nepoznavanje, celo ignoriranje postopkov. In zdaj smo tu, kjer smo.

Je že slabo, da je obljuba dodatka na noge spravila ves javni sektor in s tem odprla vrata novim in novim zahtevam, zaradi česar zdaj mora glava boleti ministra za finance in ministrico za javno upravo. Slabo je seveda tudi, da zdaj tožilci in sodniki bržkone z nejevero opazujejo dogajanje. Kdaj bodo torej dobili dodatek? Je predsedniku vlade mogoče povsem zaupati? Kdo bi vedel. Menim pa, da je zdaj že jasno, da je predsednik vlade nekoliko zaletav in bi marsikaj rad reševal po domače.