V četrtek so poklicni gasilci v prestolnici pripravili hrupen protest, na katerem so zahtevali višje plače. Bakle, ogenj, petarde. Na kratko, bilo je zabavno. Najprej so se zbrali pred parlamentom, potem so odšli pred Gregorčičevo. Ko jih je nagovorila ministrica Ajanović Hovnik, so jo izvžigali.

Predstavniki oblasti takšnega odnosa niso sprejeli z navdušenjem. Sindikalni boj, se jim je zdelo, je postal za odtenek preveč vroč, nespoštljiv, celo grozeč. Nekateri podporniki vlade so se na družabnih omrežjih odzvali z ogorčenjem in po liniji najmanjšega odpora začeli poklicne gasilce povezovati z največjo opozicijsko stranko in jim dopovedovati, da so le nepomembna manjšina in da jim bodo zaradi njihovega prostesta odrekli podporo. Gasilcem. Da, tako daleč smo prišli.

Ob tem se ni zgodilo nič posebnega. Poklicni gasilci so le glasno zahtevali višje dohodke. Pokazali so svoje nezadovoljstvo. Protestni shod pač. Pogajanja se še niti niso resno začela, kajti čaka nas zelo stresno obdobje, ko bo ves javni sektor zahteval več, vlada pa bo delala na tem, da objubi čim več in da čim manj. Takšna je narava te igre.

Seveda je na mestu vprašanje, kdo je kriv za vedno več nezadovoljstva. V javnem sektorju je bilo vse lepo pripravljeno. Eno zvišanje plač, drugo zvišanje plač, pogajanja o novem sistemu in potem reforma. Toda, predsednik vlade se je odločil, da bo nekaterim obljubil veliko vsoto, takoj. Happy End in tako. Pa se ni končalo dobro, ker je s tem razburil vse tiste, ki pa takšne obljube niso prejeli. To v času, ko inflacija manjša kupno moč in ko si lahko ljudje izračunajo, kaj pomeni, če dobijo 4 + 4,5% višje plače, inflacija je pa čez 10%, dvig cen hrane in brezalkoholnih pijač pa celo 20%. Upam si trditi, da bi bilo nezadovoljstva pol manj, če bi predsednik vlade sodnikom in tožilcem ne obljubil tistih 600 evrov bruto. Zdaj je seveda vse breme na ministrici Ajanović Hovnik, ki se mora soočati s skupinami, ki so prepričane, da če je denarja dovolj za ene, ga tudi zanje mora biti. Jasno tudi, da v pogajanja vsi gredo z večjimi zahtevami, da potem vsaj nekaj dobijo. Vsega pač skoraj nikoli ni mogoče iztržiti in tega se zavedajo tudi poklicni gasilci, ki zahtevajo kar osem plačilnih razredov več.

V opoziciji bi bili nori, če ne bi izkoristili nezadovoljstva, ki raste v državi. Ob tem seveda težko verjamemo, da je večina javnega sektorja podpornikov Janeza Janše. Za poklicne gasilce tudi ne vemo, koga so podprli na volitvah, čeprav smo lahko prepričani, da so res razburjeni zaradi svojih plač in hočejo več. Med nami so ob tem ljudje, ki na vse gledajo bolj preprosto. Če nekdo protestira proti ‘naši’ vladi, je lahko samo janšist, torej podpornih največje opozicijske stranke. Da bi kdo lahko bil upravičeno razburjen, celo jezen, ker se mu zdi, ga da trenutna oblast ne upošteva, ne posluša, ne jemlje resno, jim niti na pamet ne pade. No, takšne, ki v vsem vidijo prste vodje opozicije, čakajo res hudi časi, ker bo nemira vedno več in bo podpora vladi in strankam koalicije padala. Pri denarnici se ljubezen konča. Pa to ne pomeni, da bo večina, ki bo zahtevala več, skozi sindikalni boj tudi zelo odločno in občasno grozeče, kar naenkrat delovala kot agentura Janeza Janše. Ni vse tako preprosto.

Je pa priročno. Ko ne gre tako kot si želimo, je najlažje obtožiti neke senčne sile, da povzročajo nemir v raju. Priročno, enostavno, a narobe. Kar potrebujemo zdaj, je obsežna reforma plačnega sistema, veliko pogajanj, dogovarjanj, tehtanja zahtev in zmožnosti države, upoštevanja razmerij med posameznimi deli javnega sektorja. Da, letele bodo grde besede, padale obtožbe, ampak vsi skupaj bodo morali na koncu najti moči za kompromis. Povsem zadovoljen, si mislim, ne bo nihče.