Pred dnevi je znameniti ameriški novinar Seymour Hersh na svojem Substack profilu objavil zgodbo o tem, kako so ZDA s pomočjo Norveške razstrelile plinovoda Severni Tok 1 in 2. Da je to moral storiti na nekem portalu, ki ni drugega kot boljša oblika ponudnika gostovanja blogov, nam pove veliko o naravi ameriškega medijskega sveta. Če ne pihaš v isti rog, te ni. Pri nas je to izkusil Tomaž Mastnak. Preveč je ‘provociral’ in so ga odstranili z Dnevnika.

Seymour Hersh je na svojem področju vsekakor avtoriteta, ki se lahko pohvali s številnimi pomembnimi zgodbami, a ker trdi, da so za sabotažo plinovoda odgovorne ZDA, je zdaj tarča napadov. Živimo v svetu, kjer velika večina novinarjev in politikov trdi, da so Rusi uničili svojo lastno infrastrukturo, ne glede na to, kako noro se to sliši.

Tu se postavlja zanimivo vprašanje. Kdaj moramo zaupati strokovnjakom, raznim avtoritetam na svojem področju in kdaj ne? Namreč, pogosto naletite na rahlo vzvišene komentarje na račun navadnega plebsa, češ, kaj se oglašajo, če pa niso dovolj izobraženi, če nimajo potrebnih izkušenj, če nimajo tega ali onega naziva. Verjeti bi morali strokovnjakom, ki že vedo kako in kaj. To smo recimo dobro videli v primeru boja proti širjenju Covida-19. Ker vedno več ljudi preprosto ne zaupa več strokovnjakom, ki jih izpostavljajo tradicionalni mediji in ki pritrjujejo besedam vladajoče elite, je tudi vedno več frustriranih posameznikov, ki se jezijo nad neukim ljudstvom. Ljudstvom, ki ne ve, kje mu je mesto. Torej, ljudstvo je premalo ponižno in premalo skromno in noče marširati v točno določeno smer.

Toda, spet, kdo pa je strokovnjak? Odgovor se zdi preprost vse do trenutka, ko nekdo, ki ima naziv, ki ima izkušnje, ki ima znanje, začne govoriti nekaj, kar ti taisti ljudje, ki so še pet minut stavili na strokovnost, ne zagovarjajo. Tedaj zanje preprosto ni več avtoriteta in ga napadejo z vsemi topovi. Razglasijo ga za neumneža, mu podtaknejo zakulisne povezave s skrivnostnimi silami, lahko celo z Rusi, če pride na dan s kakšno neljubo raziskavo, razglasijo to za propagandni izdelek nekega lobija in tako dalje. V čem so potem kaj drugačni od posameznika, ki z velikim dvomom spremlja poročila o podnebnih spremembah ali o Covidu-19?

Ne, neke razlike ni. Izkaže se, da si avtoriteta lahko le, če govoriš točno to, kar se od tebe pričakuje. In ker je po naravi stvari nemogoče povedati nekaj, kar bi sprejeli vsi, te bo vedno kdo napadal in se ti posmehoval, medtem ko te bo drugi koval v zvezde. Na žalost je prišlo tako daleč, da do tega prihaja celo na zdravstvenem področju, kjer bi si mislili, da je to povsem nemogoče. Dobro, za politično analizo, za komentiranje zunanje politike še, ampak o virusih in boleznih? Pa vendarle smo tu.

Avtoritete niso izginile. Nne, ljudje še vedno zaupajo posameznikom, za katere mislijo, da imajo potrebno znanje. Problem le, da ti posamezniki lahko govorijo diametralno nasprotujoče se stvari in da so izraz globokih družbenih delitev. Končamo pri tem, da nekdo trdi, da je meso nujno potrebno za zdravo življenje, nekdo drug pa temu goreče oporeka. Kaj, še s potrebnimi raziskavami ti oba postrežeta! Potem sledijo medsebojni napadi in poskusi očrniti nasprotno stran, na koncu pa se pojavijo pozivi k cenzuri, k utišanju tistih, ki mislijo drugače, ker laži pa vendarle ne bomo dovoljevali.

Soočeni smo z veliko težavo. Vidimo, kako se za strokovnostjo skrivajo velike laži, izražajo interesi nekaterih skupin. Vidimo, da danes velja eno, jutri povsem nekaj drugega. Vidimo, kako se obkladajo podporniki tega ali onega, kako se medsebojno žalijo, aktivno delajo, da bi nasprotnika utišali in uničili. Kaj je potem resnica? Komu verjeti? Če mislite, da je tukaj mogoče najti enostavno rešitev, se motite. Ta svet je pač nenehen boj, tudi glede tega, kaj je resnica in komu slediti in koga se razglasi za strokovnjaka je tudi odvisno od tega, komu slluži.