Te dni so po spletu zaokrožili posnetki protestov 5. in 6. januarja 2020, ko so privrženci na volitvah poraženega predsednika Donalda Trumpa vdrli v ameriški Kapitol. Za demokrate in večino ameriških medijev, je to bil poskus nasilnega prevrata, ki ga je sprovociral Trump, a posnetki kažejo, da protest ni bil tako hud, kot se je potem prikazoval. Znameniti šaman je po poslopju celo hodil v spremstvu policista.

Jasno je, da je za proteste odgovoren Donald Trump. S sovražno retoriko je napolnil svoje privržence, da so se zbrali na množičnem shodu in potem marširali na Kapitol. Čisto mogoče je tudi, da je prav Trump naredil vse, da bi zmanjšal število policijskih enot, ki so varovale ameriške politike, tako da so protestniki imeli bolj prosto pot. Toda, govoriti o poskusu državnega prevrata seveda ni mogoče. Šlo je za nasilne proteste, ki bi se v najslabšem primeru lahko končali s smrtjo kakšnega ameriškega politika, nikakor pa ne bi privledli do tega, da bi se Trump obdržal na oblasti. Za resničen državni prevrat bi namreč ta potreboval podporo vsaj nekaj državnih institucij, nekaj vojaških ali policijskih enot. Tega seveda ni bilo.

Trumpa je tako vsekakor treba obsojati za njegovo širjenje sovraštva, o poskusu nasilnega prevzema oblasti pa ni treba govoriti.

Ameriški demokrati se s tem seveda ne strinjajo. Zanje je to postal povod za lov na vse udeležence protestov. Obravnavajo jih malodane kot teroriste.

Toda, zakaj nimajo enakega odnosa do protestov, ki te dni pretresajo Gruzijo? Zakaj ameriška politika grozi demokratično izvoljeni gruzinski vladi in podpira nasilne protestnike, ki oblegajo gruzinski parlament? Ni to napad na demokracijo? Ne glede na to, kakšen zakon so sprejeli gruzinski predstavniki ljudstva (naši mediji govorijo o kopiji ruskega zakona, a v resnici je ta skorajda enak ameriškemu zakonu o registraciji tujih agentov), bi verjetno bilo edino prav, da se jim sodi na demokratičnih volitvah, ne z nasilno množico na ulicah. Ali pa gre tu še za en primer dvojnih standardov? Seveda gre.

Še ena primerjava. V Moldaviji je prav tako prišlo do velikih protestov. Ljudje so se zbrali, da bi nasprotovali vojnemu hujskaštvu Evropske unije, da bi preprečili vojno v Pridnestrju, da bi tudi protestirali proti visokim cenam energentov, kar vse je posledica gospodarske vojne proti Rusiji. Kako so jih označili številni zahodni novinarji? Kako so jih imenovali nekateri moldavski in evropski politiki? Rekli so, da gre za rusko provokacijo, bilo je celo nekaj govora o nasilnem prevratu, ki ga pripravlja Moskva.

Zakaj potem nihče ne reče, da zahodne države, preko podpore raznim nevladnim organizacijam, podpirajo državni prevrat v Gruziji?

Vse je čisto preprosto. Pozabite, da vam bodo politiki in mediji govorili resnico. Borijo se za svoje interese. Kadar se na ulici zberejo ljudje, katerih zahteve ustrezajo njihovim interesom, jih podprejo. Kadar temu ni tako, jih obsodijo. Torej, če kdo hoče na nasilen način prevzeti oblast in vzpostaviti zahodu ljub režim, bodo zahodni mediji in politika to podpirali, tudi če bo to počela manjšina, ki bo potem zatirala večino. Če se bodo zbrali ljudje, ki bodo zahtevali dobre odnose z Rusijo, bodo zahodni mediji in politika podpirali oblast, tudi če bodo množice zunaj na ulici predstavljale večino. Ne pozabite, ne gre za demokracijo, za človekove pravice, za svobodo, gre za interese velikih sil.

Pa saj je tudi pri nas tako. Poglejte, ko so se v Ljubljani zbirali kolesarji, je levi politični pol to slavil kot izraz demokracije, desni pa jih je označeval za nasilne brezdelneže, ki bi radi vrgli oblast. Ko je desni pol začel zbirati upokojence, je levi politični pol to označil za izraz manjšine, celo za ljudi, ki jih z avtobusi za sendvič in pingo sok vozijo na proteste, desni politični pol pa je v njih prepoznal demokratično voljo ljudstva, ki zahteva višje pokojnine.

Je že žalostna ta dvoličnost. Do česa privede na koncu? Do tega, da se ni več mogoče pogovarjati, da je politika, da so mednarodni odnosi le neusmiljen spopad za moč, da resnica, pravičnost nimajo nobenega prostora več, da vsi lažejo, ker je nasprotna stran predstavljena kot absolutno zlo in ker cilj posvečuje sredstva. Tudi zaradi tega imamo zdaj vojno v Ukrajini in tudi zaradi tega so nekatere zahodne države politično na robu državljanske vojne. Poštenosti manjka.