Ker se ta pogovor v Delu z nekdanjim jugoslovanskim in hrvaškim diplomatom Budimirjem Lončarjem na protivojnem delu naših družabnih omrežij predstavlja kot nekaj vrednega branja, le nekaj mojih pripomb na ta izsek, ker za propagando res nimam namena plačevati. Gospod diplomat ima bolj zmedene poglede na stanje v svetu in v Rusiji. Če je že mirovniška opcija tako naivna, potem miru res ne more biti. In ga tudi ne bo.

Najprej predlog, da ‘Rusija mora na mirovnih pogajanjih dobiti varnostno jamstvo. Ravno s tem bi Rusija dobila razlog za izstop iz vojne, Ukrajina pa zadoščenje z rusko razveljavitvijo aneksij okupiranih ozemelj.’ To je neumnost. Kakšno varnostno jamstvo pa lahko kolektivni zahod da Rusiji? Kaj, da ne bodo napadli? Da ne bodo uvajali gospodarskih sankcij? Da ne bodo nenehno gnali mlinov negativne propagande? Je kakšen sporazum, ki ga bo Rusija podpisala z državami kolektivnega zahoda sploh vreden papirja, na katerem bo napisan? Poglejte, NATO se je širil na vzhod kljub obljubam, da tega ne bo počel. Zahod je podprl državni prevrat v Ukrajini, da ne govorimo o raznih drugih barvnih revolucijah na periferiji ruske države. Zahod je tudi izkoristil sporazum iz Minska, da je uril, oboroževal in na vojno pripravljal ukrajinsko vojsko. Zdaj, ko vojna divja, nihče na zahodu v Ukrajini noče videti skrajnih nacionalistov, preganjanja opozicijskih strank, zatiranja medijev, verske nestrpnosti. V kakšno varnostno jamstvo naj potem Rusija verjame? Bo že težko. In potem je še umik iz delov Ukrajine, kjer živi ogromno ruskega prebivalstva. Kaj bi ta umik prinesel temu prebivalstvu? V najboljšem primeru načrtno brisanje njihove identitete, v najslabšem deportacije. Kateri ruski politik pri zdravi pameti bi to tvegal?

Lončar meni, vsaj tako gre razbrati iz naslednjih besed, da je ruski predsednik Putin osamljen v svoji želji voditi to vojno. ‘Nadaljevanje vojne pomeni samo podaljševanje Putinovega političnega življenja. Njegov položaj v Ruski federaciji lahko oslabi le mir. Šele v miru se bo moral soočiti z lastnimi državljani in prevzeti odgovornost za vojno, ki mu je ne bo odpustila niti ruska zgodovina.‘ To je oslarija. Večina ruskega prebivalstva to vojno podpira, ker jo vidi kot eksistencialen spopad. Mislijo, da poraz odpira vrata uničenju ruske države. Putin s tem nima nič. Če ne bi bil on, bi bil kdo drug in čez čas tudi bo, ker noben človek ne živi večno. Večina ruskih državljanov mu te vojne ne bo zamerila, bo se pa sicer našel kdo, ki ga bo krivil, da ni bil dovolj odločen. Z zgodovino pa je tako, da je jasno, da bo v zahodnem svetu Putin obveljal za diktatorja in pošast, v ruskem pa bo le še en voditelj s svojimi plusi in minusi. Ruska zgodovina ga bo slikala mnogo bolj pozitivno kot zahodna, to je vendarle jasno.

Rusija in Kitajska sta vedno bolj povezani, kar seveda marsikomu gre v nos. Ne vem, priznam, šokiran sem nad tem, kako si ljudje mislijo, da bodo Kitajce napadali, jim grozili, jim obljubljali, da jih bodo izolirali, potem pa se čudijo, ko Peking podpira Moskvo. Ja kaj pa naj? Seveda, več časa traja to partnerstvo, bolj se obe strani razumeta, bližje druga k drugi sta. Lončarič misli, in to je bržkone bolj njegova želja, takole: ‘Mnogi mislijo, da bo Kitajska brezpogojno podpirala Rusijo, vendar je to relativna kategorija. Kitajska ne odobrava ruskega vojaškega posredovanja v Ukrajini, a nasprotuje tudi temu, da bi Rusija padla na kolena in stopila na pot lastnega notranjega razpada. Kitajski ta vojna nikakor ne ustreza, še posebej ne v novem gospodarskem razvoju in ekspanziji po koncu pandemije.‘

Bodimo si na jasnem, Kitajska še kako odobrava ruski napad v Ukrajini in ga vidi kot logično posledico zahodnih provokacij. Zelo malo ljudi na Kitajskem je, ki se ne zavedajo, da so po Rusiji na vrsti oni. Zaradi tega ne smejo dopustiti poraza Rusije in ga tudi ne bodo. Seveda, čisto uradno ne morejo brezpogojno zagovarjati ruske posebne vojaške operacije in vztrajajo pri nedotakljivosti meja, ker po drugi sami trdijo, da je Tajvan le provinca kitajske države, ampak, bodimo iskreni, velike sile so v svojem delovanju pogosto dvolične. Le Američane poglejte, če ne verjamete. Danes veljajo takšna pravila, jutri drugačna, glavno vodilo pa so vedno državni interesi. Ali Kitajski vojna ustreza ali ne, je vprašanje. Skoraj bi si upal trditi, da jim ustreza, ker Rusijo vedno bolj veže na njihovo gospodarstvo, kar zagotavlja dotok poceni resursov, ki bi drugače šli v Evropo, hkrati pa jim daje čas, da se pripravijo na spopad z ZDA, ki se že riše na obzorju. Ker, Američani bodo že bolj težko dopustili mirni vzpon svojega največjega konkurenta. Zato tudi gradijo sistem zavezništev v vzhodni Aziji in provocirajo v regiji.

Doseči mir? Zelo težko. Verjamem, da smo v času velikih zgodovinskih pretresov, ko trenutni imperij z vso silo želi preprečiti vzpon konkurence. To bo trajalo nekako četrt stoletja in vojna v Ukrajini je le majhen del večjega spopada, ki bo uničil mnoge države in odnesel milijone življenj.