Shock and awe propagande

Vojne v Ukrajini se mediji in politika lotevajo enako kot spopada s Covidom-19. Temu pristopu bi lahko rekli kar shock and awe, po ameriški vojaški strategiji nasprotnika paralizirati z obsežnim in vsesplošnim napadom v prvih urah in dneh vojne. Kako to deluje, smo dobro videli v napadu na Irak in v tistih posnetkih eksplozij v Bagdadu.

Covid-19? Politiki in medija so nas bombardirali z nenehnimi poročili o tej krizi, vse drugo so izrinili na stranski tir. Poskrbeli so, da so v močnejših medijih utišali vsako opozicijo, brezobzirno so se lotevali oporečnikov. Na začetku je to seveda delovalo, večina je podpirala ukrepe. Podobno je z vojno kolektivnega zahoda proti Rusiji v Ukrajini. Mediji in politiki so večino medijska prostora očistili vseh, ki mislijo drugače, onemogočili zdravo debato in nam prodali ‘pomoč’ Ukrajini, tako da se je tja začelo stekati zahodno orožje, države pa so lahko mirno uvajale gospodarske sankcije. Spet, večina je na začetku vse to podpirala.

Toda, takšen pristop ne more pozitivnih (za tistega, ki se loteva takšne propagandne vojne) rezultatov prinašati v neskončno. Ljudje se naveličajo. Vedno bolj se slišijo drugačni pogledi. Podpora državni politiki začenja padati. Ljudje začnejo ignorirati ‘strokovnjake’ in novinarje, ki jim prodajajo vedno eno in isto zgodbo.

Vemo, kako je s Covidom-19. To je preteklost. Večina se niti približno ni več pripravljena cepiti, večini ni mar za ukrepe. Tisti, ki so vse ukrepe, pametne in neumne, najbolj podpirali, so raje tiho, ker se zavedajo, v kakšni manjšini so. Z vojno v Ukrajini je podobno. Več časa mine, bolj se krči manjšina glasnih podpornikov vojne, sankcij, oboroževanje Ukrajincev do bridkega konca. Ankete javnega mnenja to potrjujejo. Da, še vedno so glasni, še vedno trkajo na vest, sramotijo vse nasprotnike njihove politike, zavračajo vse nasprotovanje kot posledico ruske propagande, toda vedno bolj jasno jim je, da je pred njimi zid. Zelo malo ljudi jih še posluša. Matjaž Gruden lahko tako v Večeru še vedno piše svoje kolumne, ampak koliko ljudi to sploh še prebere?

V samem začetku vojne v Ukrajini mi je bilo jasno, da bo tako. Vojna v Siriji je bila dobra učiteljica, kako to deluje. Saj so tudi številni igralci v tej igri enaki, pristop pa zelo podoben. No, leta so minevala, realnost je udarila skozi privide in sirske vladne sile so vojno ob pomoči Rusije in Irana zmagale. Kje so zdaj vsi tisti ‘strokovnjaki’, ki so menili, da bo dobavljanje neverjetnih količin orožja sirskim zmernim in radikalnim (bilo jim je vseeno, če orožje pade v roke Islamski državi) prineslo padec režima? Potuhnili so se in zdaj pač bijejo vojno v drugi informacijski vojni. Danes je to še Ukrajina, jutri bo verjetno Kitajska.

Ampak tu je en velik problem. Da, jasno je, da sčasoma propagandni aparat izgubi svojo moč in da se večina začne odvračati od neumnih laži in želi le, da se svet umiri in vrne v stare tirnice. Toda, ko se to zgodi, je že čas za naslednjo krizo in vse se ponovi. Propagandni aparat res ne more zmagovati na dolgi rok, ampak kratkoročno pa je izredno učinkovit, saj omogoča izvajanje prav tistih politik, za katere se v resnici bori. Nihče se ne zoperstavi, ker je ves medijski in politični prostor počiščen, opozicija na raznih spletnih portalih in družabnih omrežjih pa še zbira sile za protinapad. Kaj vam torej pomaga, če čez nekaj časa večina prebivalstva nasprotuje pogubnim vladnim politikam, če je vmes že vse končano in te politike uveljavljene?

So farmacevti prodali ogromne količine cepiv in si napolnili žepe? So. So zahodne države izpraznile svoja skladišča in orožje poslale v Ukrajino? So. Cilj dosežen. Tako gremo od krize do krize. Da, na koncu vsi vemo, da so nam lagali, se smejimo njihovi neumnosti, ampak dosegli so pa svoje, mar ne? Kdo je potem neumen?