Nekako neopaženo v naših medijih te dneve poteka otoplitev odnosov med Sirijo in državami v regiji. Verjetno je razlog, zakaj našim medijem to ni posebno pomembno in vredno pozornosti v tem, da so v sirski državljanski vojni zmagali napačni. Toliko je bilo investiranega v orožju, denarju, urjenju, medijski podpori, potem pa so vladne sile ob podpori Rusije, Irana in libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah uničile večino zmernih in skrajnih upornikov. Na koncu niso pomagale niti brutalne gospodarske sankcije. Regija se počasi izvija iz primeža nenehnih vojn, predvsem po zaslugi kitajskega posredovanja, ki je prineslo otoplitev odnosov med Iranom in Savdsko Arabijo, a tudi dobro sodelovanje med Rusijo in Turčijo prinaša koristi sirski držav. Na kratko, kolektivnemu zahodu ni uspelo premagati predsednika Asada, čeprav Američani še vedno nadzorujejo del države in veselo kradejo nafto in pšenico. Toda, vse tiste napovedi, da so ‘režimu šteti dnevi’, se niso uresničile.
Spominja na ukrajinsko vojno, mar ne?
Veterani sirske informacijske vojne smo se marsičesa naučili. Predvsem tega, kako zahrbtno in zlobno deluje čustveno izsiljevanje, ki je najbolj pogosto uporabljeno orožje v rokah zahodnih propagandistov, ki hočejo utišati vsako nasprotno mnenje in ustvariti dovolj javne podpore vladnim politikam, tudi če to pomeni podporo najbolj okrutnim skrajnežem in na koncu koncev privede do terorističnih napadov doma. Oh, da, podpora ‘zmernim’ in ‘skrajnim’ sirskim upornikom je prinesla tudi izgubo življenj na evropskih tleh, da ne govorimo o razrastu naravnost pošastne tvorbe Islamske države. Nikomur na zahodu ni bilo preveč mar, če je orožje, namenjeno sirskim upornikom, padlo v roke Islamske države, niso si niti delali skrbi, ko so se ti teroristi približevali Bagdadu in bi se ga mogoče celo polastili, če ne bi tega preprečila izdatna prisotnost iranskih prostovoljcev, ki so organizirali samoobrambne sile. Padel bi mogoče tudi Damask in nad mestom bi zaplapolala črna zastava Islamske države, če ne bi v vojno posegla Rusija.
V preprostem svetu zahodne propagande je bilo seveda vse drugače, Kot v risanki so na eni strani stali svobodni uporniki, vsi plemeniti in polni sanj o liberalni in demokratični prihodnosti, lepi in pametni in dobri, na drugi strani pa pošastna in črna režimska zver, ki je ob pomoči prav tako nagnusnih ruskih vojščakov nenehno bombardirala bolnišnice in vrtce. Saj veste, ‘včeraj je režim bombardiral zadnjo bolnišnico v Alepu’. In tako naprej. Le na tak način je lahko ‘režim’ zmagal, ali nekako tako so poraz v tej vojni predstavili zahodni mediji in politika. Nič o grozodejstvih upornikov, ne, o tem se ni govorilo.
Na kratko, vsak ki je mislil drugače, je bil označen za brezčutneža, podpornika Asadovega režima, človeka, ki mu ni mar za uboge otroke, ki jih vladne sile in ruske bombe vsak dan pobijajo. Hkrati je bil seveda označen za idiota, ki ne ve, da bodo ogromne količine orožja, ki so ga zahodne države in zalivske monarhije pošiljale v Sirijo, upornikom prej ali slej prinesle zmago.
Ne vem, kaj se mi bolj gabi. Čustveno izsiljevanje, ki vsakogar, ki razmišlja drugače, ki vidi tudi drugo stran, predstavlja kot najbolj negativno osebo, ali pa neumnost, ki ne vidi realnih razmer na bojišču in nenehno ponavlja pravljice o neizbežni zmagi.
V Siriji so bile vladne sile v dokaj slabem položaju in če bi zahod neposredno vojaško posredoval, Rusija in Iran oblasti ne bi mogla obraniti, ker je država pač daleč od njihovih meja. Ampak, ker nikomur v Washingtonu in po evropskih prestolnicah ni bilo v interesu, da bi se neposredno spopadel z Rusi 8tedaj še ne), so se zadovoljili s pošiljanjem orožja. Velika napaka. Rusi so v vojno investirali ravno toliko, da se je tehtnica prevesila na stran vladnih sil. Na začetku je mogoče res kazalo, da se fronte nikamor ne premikajo, a minila so leta in uporniki so počasi začeli izginjati. Vas za vasjo, mesto za mestom.
V Ukrajini se vse skupaj ponavlja. Propaganda, vojaška podpora, sankcije. Vse je le bolj obsežno. Jasno, propagandno vojno bo kolektivni zahod na svojem ozemlju zmagal, ampak odločilo bo dogajanje na bojišču, tam pa so Rusi v ogromni prednosti. Vojnosicer vodijo z najmanjšim možnim vložkom, zaradi česar se tudi tako vleče in utegnejo doživeti še kakšen boleč poraz, ampak končnega rezultata to ne bo spremenilo. Če bodo izgubili eno vojsko, bodo preprosto na noge postavili naslednjo, nihče pri zdravi pameti pa ne more pričakovati, da bodo kapitulirali. Vmes seveda poslušamo reciklirane zgodbe iz Sirije, nenehno čustveno izsiljevanje, kazanje s prstom na vsakogar, ki odgovornost za tragedijo pripisuje še komu drugemu, ne le ruskemu predsednik Putinu in neumnorno zbiranje vojaške opreme, ki gre v uničenje v Ukrajino. Do bridkega konca, do zadnjega Ukrajinca.
Si kar mislim, da ko bo vsega tega konec in bo ruska država v Ukrajini dosegla svoje, da bodo potem zahodni mediji in politika preprosto pozabili na vse skupaj. Kot bi izklopil luč. Kot so pozabili na Sirijo. Ali na Covid-19. Na vrsti bo neka nova vojna, govorilo se bo o nekih drugih zločincih, spet bo na vrsti pravljica o ubogih ljudeh, ki jih sile zla ogrožajo in katerim moramo nuditi vso podporo. Ne, ne Palestincem, oni ne veljajo. Ujgurom ali Tajvancem, takšnim pač, ki so koristni ameriškemu imperiju.
Lekcij sirske vojne je kar nekaj. Zelo pomembno se je zavedati, kako deluje propagandni aparat in se ne ozirati na tiste, ki skušajo s čustvenim manipuliranjem utišati vse, ki mislijo drugače. Pomebno pa se je tudi zavedati, da je eno informacijska vojna, drugo pa realnost na terenu in da na koncu zmago prinesejo tanki, letala, vojaki, ne pa kolumne v osrednjih časopisih, ki napovedujejo skorajšno zmago.
Ah, kje je že Alepo.
Jinov svet 