Iran ni le preživel brutalnih ameriških in izraelskih operacij, na koncu je iz dolge vojne izšel močnejši in bolj odporen.

Na vojne ne smemo gledati le skozi delovanje zračnih sil in kopenskih napadov, ognjevitih predstav, ki trajajo nekaj dni, tednov ali mesecev. Islamska republika Iran je namreč tarča dolgotrajne operacije zamenjave režima, ali celo razbitja države na več manjših, bolj obvladljivih delov. Najprej so seveda gospodarske sankcije, katerih namen je zaustaviti razvoj, povečati trenja in morebiti strmoglaviti oblast. Potem so tu obveščevalne službe z ubijanjem znanstvenikov, ki bi lahko prispevali k hitrejšemu razvoju. Ne smemo zanemariti podpore separatističnim skupinam, priprave nezadovoljnih delov prebivalstva na razne oblike barvnih revolucij. Šele na koncu priletijo rakete.

Iran je vse to preživel in hkrati izčrpal ameriške zmogljivosti v regiji. Pa te niso bile zanemarljive. Veliko vojaških oporišč, izdelana infrastruktura, povrhu še pripeljan mornariški element, vse letalske sile podprte s tankerji, ki so bili tam tudi za podporo izraelskemu letalstvu. Potem primitiven, surov napad na vodilne kadre islamske republike, pobijanje brez obzira na civilne žrtve. Za nekaj poveljnikov so bili pripravljeni z zemljo zravnati celotna stanovanjska poslopja. Ni čudno, da so takoj na začetku te zadnje faze vojne pobili toliko otrok. Mogoče celo namerno, kot sporočilo, kaj lahko naredijo. Takšnih sporočil smo namreč že dovolj videli v Gazi in na jugu Libanona.

Toda Iran se je odlično pripravil. Ne le vojaško. Svoja raketna oporišča so vkopali globoko pod zemljo in jih naredili malodane neranljiva. Izdelali so dovolj raket in dronov za dolgo vojno izčrpavanja. Pridobili so si tudi ustrezne obveščevalne podatke. Mogoče jim jih je priskrbel kdo drug, ampak satelitski posnetki zadetkov iranskih raket in dronov nam kažejo na izjemno natančnost. Ob tem je treba tudi nekoliko zanemariti ameriško in izraelsko propagando, ki je seveda trdila, kako so uničili vso iransko letalstvo in mornarico. Temu niti približno ni tako.

Še bolj pa so v Iranu poenotili ljudstvo, izdelali ustrezne institucije, pripravili zamenjave za vsako vodilno osebno, vojaško ali civilno. Iran ni diktatura enega moža, je sistem z velikimi kadrovskimi zmogljivostmi. Če pade eden, ga nadomesti nekdo drug. To se je tudi zgodilo in na koncu so mogoče na oblast prišli bolj odločni in bolj sposobni ljudje.

Donald Trump je bržkone nameraval zmagati hitro. Ni mu uspelo. Iranci so mu zaprli Hormuško ožino in začeli najedati svetovno gospodarstvo. Tudi tu je bržkone razlog za ameriško popustljivost. Naftne rezerve ne morejo trajati večno, prej ali slej se izčrpajo in cene se povišajo in ogrozijo gospodarsko rast. Že tako čutimo posledice, a te bi lahko bile še mnogo hujše, če se ta vojna ne bi končala in pretok nafte sprostil.

Poraz za ZDA je boleč, ampak Donald Trump in večina njegovih privržencev bo poraz predstavljala kot veliko zmago. Lagati ameriški predsednik zna. Tako bo zdaj slavil iransko zavezo, da jedrskega orožja ne bodo proizvajali, čeprav je Iran ves čas zagotavljal, da tega sploh ne namerava. Iskreno povedano, če bi to hoteli, bi že imeli jedrsko orožje. Časa je bilo vmes že dovolj. Če je uspelo Severni Koreji, zakaj ne bi Iranu, ki ima mnogo večje prebivalstvo, več resursov in zavidljivo znanstveno in industrijsko bazo. Trump se bo tudi hvalil z odprtjem Hormuške ožine, čeprav ta sploh ni bila zaprta, preden je sam začel s svojo pustolovščino. Še kaj se bo našlo. Med drugim grožnje, kako lahko ZDA obnovijo svoje napade in povsem uničijo Iran. Vmes bo Iranu sprostil obilna zamrznjena finančna sredstva in ukinil vse sankcije, kar je še en dokaz ameriškega poraza.

Je to konec dolge vojne, ali le predah, dokler si ZDA ne opomorejo in se vrnejo z obnovljeno silo? Ne vemo. Na Bližnjem vzhodu je še ena država, ki si miru ne želi in bo naredila vse za nadaljevanje spopadov. Najprej seveda v Libanonu, kjer ji šiitska skupina Hezbolah povzroča hude težave. Iran svojega zaveznika ne bo hotel pustiti na cedilu. Američani so tudi znani po tem, da se ne držijo sporazumov in so sposobni napasti celo med samimi pogajanji.

Jasno pa je naslednje. Napredek v vojaški tehnologiji je tudi manjšim, motiviranim silam omogočil uspešno obrambo. Vojne zahtevajo visoko ceno, nekaj česar Donald Trump očitno ni pripravljen plačati. Za končni obračun z Iranom bi potreboval milijonsko vojsko, zračni napadi očitno ne bi prinesli dokončne zmage, nekaj kar tudi Izraelcem ne uspeva na mnogo manjšem bojišču v Libanonu.

Če se bodo ZDA torej še enkrat odločile napasti Iran, si bodo pri tem bržkone polomile zobe. Medtem pa ruski vojaški stroj še naprej melje Ukrajince, kitajska gospodarska mašinerija pa krepi svoj globalni položaj. Američani bodo primorani nekaj storiti.

A kdo ve, mogoče si bo Trump po porazu na Bližnjem vzhodu privoščil Kubo, z upanjem, da bo tam šlo lažje.