Ob zadnjih deželnih volitvah v Nemčiji, me je presenetil podatek, da je večina delavskega razreda podprla nacionalistično AfD. Nemška politična alternativa, ki zagovarja nižje davke, pač ne bo prinesla veliko sreče delavskemu razredu, toda očitno so še drugi razlogi, ki ta sloj poganjajo v objem nacionalizma.

To nedeljo je Alternativa za Nemčiji (AfD) na deželnih volitvah v zvezni deželi Saška-Anhalt prejela 44% glasov in s tem podvojila svoj rezultat iz leta 2021. Za stranko je to zgodovinski uspeh, ki jo je pripeljal malodane do praga večine.

Gre za desno populistično, nacionalistično stranko, ki želi ustaviti migracijske pritiske, preoblikovati spodleteli zeleni prehod, zmanjšati davčni primež in iskati poti iz ukrajinske tragedije. Vse to gre zelo v nos njihovim nasprotnikom, predvsem iz vrst starih političnih sil, ki so na vedno bolj trhlih nogah in ki se soočajo s sovraštvom večine nemških državljanov. Z Nemčijo pač ni vse v redu. Zaton je očiten.

AfD je svoj velik uspeh dosegla že na zveznih volitvah februarja 2025, ko je z 20,8% glasov pridobila 152 poslancev v parlamentu in si tako zagotovila drugo mesto. Zdi se, da je možnosti za rast še vedno veliko, čeprav je težava za to stranko v tem, da se preostanek političnega prostora z njimi noče povezovati, kar zmanjšuje možnost prevzema oblasti.

AfD je polna vseh sort sumljivih tipov. Če že zagovarja mir z Rusijo, pa močno podpira Izrael. Vprašanje, če bi ta stranka na oblasti res prinesla kakšno res korenito spremembo zunanje politike. Tudi gospodarske reforme bi se utegnile sprevreči v Trumpizem, torej v bogatenje elite in nadaljnje pogrezanje večine, vse ob silovitem zadolževanju.

Toda, pomislite, kakšni so šele njihovi politični tekmeci, če se povprečen volivec raje odloči za AfD? Morajo biti res popolno dno.

A vrnimo se k delavskemu razredu. Gre namreč za polom politične levice, predvsem socialističnih sil. Kako lahko socialisti izgubljajo delavski razred? Res lahko vse pojasni neizobraženi nacionalizem, ali pa so socialisti postali le del državnih elit, ki se zavzemajo le za manjšine in kulturno vojno, medtem ko navadnega delavca vedno bolj prezirajo? Je odmik od razrednega boja, od ekonomske pravičnosti in poudarjanje pravic transpolnih oseb in migrantov in zelene prihodnosti in dvomljive umetnosti tako močno odbilo povprečnega nemškega malega človeka, da izhod iz svojih tegob išče pri stranki, ki obljublja nižje davke, od česar bo pač velike koristi imel kapital? Točno tako kaže.

To so dolgoročni trendi. Ker je levica, ne le socialisti, postala nekakšna skupnost profesorjev, kulturnikov in manjšin, se njihova nekdanja baza nima več kam obrniti, to pa izkorišča politična desnica, ki jih je vsaj pripravljena nagovarjati, četudi to počne s figo v žepu in na nizkoten način izkorišča njihove strahove in vzpodbuja sovraštvo.

Mimogrede, podobno se godi kmetom.

Opazujemo lahko močan nihaj političnega prostora v desno. Nihaj. Kako dolgo bo to trajalo, ni mogoče napovedati. Slej ko prej bo prišlo do reakcije in vzpona levice, liberalne (če so liberalci sploh levičarji) ali socialistične, le da pri tem ne moremo vedeti, ali se bodo uspele preroditi tradicionalne stranke, ali pa bodo zrasle nove alternative. V Nemčiji recimo Zavezništvo Sahre Wagenknecht.

Ob tem se lahko zgodi, da se te sile ne bodo na oblast povzpele zaradi korenitih sprememb v svojih političnih programih in vrednostnih sistemih, ampak ker bo povprečnemu volivcu dovolj raznih Trumpov. In bo vse ostalo isto.