Eno majhno veselje, ki ga s takšnim užitkom delijo nasprotniki trenutne, Janševe vlade, so javnomnenjske ankete. Te bi naj kazale vedno manjšo podporo vladajoči koaliciji in njihovi partnerici Resnici. A v resnici ni čisto tako.

Vsakič, ko kdo deli povezavo na kakšno takšno anketo in zapiše, da se Resnica nikoli več ne bo prebila v Državni zbor ali da je z Logarjem konec in da bo pojutrišnjem ‘ljudstvo’ odneslo Janšo na smetišče zgodovine, tisto anketo pogledam in pridem do zaključka, da razmerja političnih sil ostajajo enaka. Slovensko volilno telo ostaja razklano na dvoje. SDS ostaja na vrhu ali na drugem mestu, NSi je presenetljivo močna, Logarjevi demokrati in Resnica pa so nekje na robu. Predvsem z Resnico je ta hoja po robu veljala že pred volitvami. Nič se ni spremenilo.

Če potem seštejem odstotke, pridem do sklepa, da se opoziciji ne sme muditi na predčasne volitve, ker lahko doživijo hladen tuš.

Problem je že v tem, da nekdo, ki je volil Resnico ali Logarjeve demokrate, pa je zdaj nezadovoljen, morebiti na naslednjih volitvah ne bo volil Svobode, SD ali Levice. Ne, prej se mi zdi, da niti približno tega ne bo naredil.

Tu je še priljubljenost posameznih politikov. Marsikdo ne razume povsem, kako to deluje. Da lahko politik, ki ga velika večina Slovencev prav sovraži, še vedno s svojo stranko prestopi parlamentarni prag. Ker ima svoje odstotke podpore. Še več, nekdo, ki ga sovraži polovica prebivalstva, lahko postane predsednik vlade, če se karte pravilno zložijo.

Bržkone bo podpora vladi v naslednjih mesecih padla, tudi seštevek odstotkov podpore posameznih strank se bo začel bolj nagibati na levo stran. Toda nismo še tam, ne glede na to, kako si nekateri tega želijo.

Ne pozabite, nikoli s svojimi željami ne prekrivajte realnosti!