Rezultati volitev v Rusko državno dumo so izraz demokratične volje državljanov Ruske federacije. Ne morem vam pomagati, če vam ti rezultati niso všeč. Saj vam tudi poraz v vojni v Ukrajini ne bo.

Je pa mogoče razpravljati o tem, kako se je ta demokratična volja oblikovala.

Volitve so potekale od 18. do 20. septembra. Volivci so izbirali 450 predstavnikov v Državni dumi. Volilni sistem je mešan: polovico mandatov se izvoli po večinskem sistemu v volilnih okrožjih, drugo polovico pa proporcionalno o strankarskih listah. To seveda še okrepi prevlado strank z večjo podporo.

Pri približno 60% volilne udeležbe, je Enotna Rusija pridobila 57,83 odstotka glasov. Komunisti so dobili 13,8 odstotka, sledijo nacionalisti iz LDPR z 9 odstotki in bolj liberalni Novi ljudje z 8%. Pravična Rusija je pri 5 %, na sami meji vstopa. Ti rezultati se prevedejo v udobno večino Enotne Rusije, torej 355 poslanskih mest.

Rusija je v vojni, čeprav se oblast krčevito trudi za večino prebivalstva ohraniti občutek normalnosti. Zato tudi ni popolne usmeritve v vojaško gospodarstvo in prisilne mobilizacije. Mediji skušajo zmanjšati pomen gospodarskih težav in nevarnosti, ki izhajajo iz ukrajinskih napadov z droni. Toda, vsem je jasno, da se bije vojna in večina razume, do kod je pripravljen kolektivni zahod poseči, s ciljem, da ne le oslabi rusko državo, ampak da življenje navadnim državljanom naredi neznosno. Mnogi so tudi prostovoljci na bojiščih, ti imajo družine, sorodnike in v trenutni oblasti vidijo garancijo, da se vojna ne bo končala s kakšnim gnilim kompromisom ali celo z umikom. Veliko jih je, ki se spomnijo nepravičnega odnosa do ruskih športnikov in umetnikov in nenehne, zlonamerne propagande, ki jih prikazuje kot nekakšne podljudi.

Zato se zbirajo okoli zastave in simbol Rusije je pač predsednik Putin. Z njim je povezana Enotna Rusija, zato tudi ima takšno podporo.

Parlamentarne volitve so bile nekakšen referendum o usmeritvi države. To je ta demokratična večina v Rusiji. Večina strank, ki bodo imele svoje predstavnike v Državni dumi, bo to usmeritev tako ali drugače podpirala.

Pozabite na volilne nepravilnosti. Tega je zanemarljivo malo, spada bolj na obrobje v kakšno zakotje na Kavkazu, in ni imelo nobenega učinka. Večji vpliv imajo zahodni politiki s svojo rusofobno retoriko. Povprečnemu Rusom je jasno, da ga čaka usoda Palestincev, če bo demokratična in svobodna Ukrajina zmagovita. Zato se bodo tudi borili do konca in vse sankcije ne bodo zlomile njihove volje. To je tudi razlog, zakaj bi Yabloko, liberalna politična stranka še najbolj naklonjena zahodnemu narativu, kateri so onemogočili sodelovanje na volitvah, dobila le nekaj %. Prozahodni liberalci so že vsaj desetletje omejeni na okoli 10%.

Zmagoslavje Enotne Rusije je tesno povezano z ogromno podporo Putinu, ki je nekakšen simbol, dobri car na vrhu sistema oblasti. Tudi, če imajo ljudje marsikaj slabega za povedati čez oblasti na svoji lokalni ravni, pa se potem poenotijo za stranko, ki velja za Putinovo stranko in obeta stabilnost.

Vprašati se moramo, kaj bo potem, ko se bo Putinova doba iztekla, in temu se neizogibno približujemo. Bržkone bo sledil zaton stranke, morebiti tudi njen razpad. Vendar pa so nove politične elite večinoma poenotene v strahu pred ekspanzivnim zahodom in razumevanju sebe kot posebne civilizacije, ki mora poskrbeti za svojo usodo v nestabilnem in pogosto sovražnem svetu. Vedno manj je oligarhije, pripravljene krasti svojemu narodu in plen nositi v zahodne države. Oligarhija še vedno ropa, vendar pa v Ruski državi vidi garant svojega obstoja. Navsezadnje so jih zahodne države poskusile oropati njihovega premoženja.

Zahodni voditelji volitve v Rusiji razglašajo za farso. Niso zmagali tisti, ki jih sami podpirajo. A zgražanje je nepomembno. Če se kolektivni zahod ne bo sposoben pogajati, se bodo pač pogajale rakete in tanki in v dolgi vojni izčrpavanja Rusija zmaguje. Posledice niso vidne le v Ukrajini, vidne so tudi po Evropi, ki vedno bolj zaostaja in se sooča s politično nestabilnostjo.

Je pa treba na tej točki opozoriti na veliko nevarnost. Po eni strani grožnja poraza v Ukrajini nekatere vročekrvne zahodne voditelje in pripadnike gostobesednih razredov sili v širitev vojne, ker iluzorno mislijo, da jim bo ta prinesla zmago. Po drugi strani je pa v Rusiji veliko ljudi, ki vidijo večanje ruske vojaške moči in impotenco Američanov in Evropejcev v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu in menijo, da bi tudi njim širitev vojne koristila. Češ, kaj nam pa morejo.

Smešno pri tem je, da je ravno Vladimir Putin tisti, ki z ruske strani zadržuje naraščajočo jezo. Brez njega bi morebiti že doživeli ruske zračne napade na cilje na vzhodnem krilu Nata. Je pa tudi res, da njegova zadržanost vzpodbuja ambicije zahodnih nasprotnikov, ki v tem vidijo njegovo šibkost. Kritika, ki jo v Rusiji, četudi med vrsticami, pogosto slišite.

Spopad med kolektivnim zahodom in Rusijo ni spopad med demokracijo in tiranijo. Je spopad velikih sil, boj za ozemlje in resurse. Rusija je podobno demokratična, kot ZDA, torej ne povsem. Svobodna je prav tako kot ZDA, torej ne povsem. Pa to ni važno. Še enkrat, gre za geopolitične interese, besede kot demokracija, svoboda, človekove pravice pa so le elementi v večji igri, namenjeni manipulaciji naivnih posameznikov, ki ne poznajo zgodovine in človeške narave.