Berem Crnkoviča v Dnevnikovem Objektivu, ko piše o primitivni rabi jezika v tračarskih revijah:

Vulgarno izražanje – in za nameček subinteligentno, kar je verjetno jedro problema – se mi za medije ne zdi primerno, pa čeprav gre za zavestno pozicioniranje v najnižji predalček najnižjega možnega segmenta medijskega trga.

.

A njihove metode vzbujanja pozornosti za vsako ceno so vendarle preveč debilne, da bi jim smeli kar tako dovoliti. Prezir do teh nebuloz je dvorezen. Če jih zdaj ne bomo ustavili, jih tudi pozneje ne bomo, saj bodo samo še podvijali.

Zanimivo, takoj spodaj piše Dežulović o Ceci, ki bo prišla v Ljubljano. In bo verjetno naletela na armado navdušenih fenov, ki jim nič ni mar za to, da gre za ženo vojnega zločinca, ki je nekaj časa celo presedela v zaporu.

Da, jaz bi tudi rad videl, da bi bilo manj primitivizma v medijih, da bi ljudje imeli okus (očitno podoben mojemu – definirati dober okus je v resnici misija nemogoče) , da ljudje ne bi drli na koncerte Cece, ampak resnici na ljubo, ne vidim sredstva, kako vse to popraviti, mimo cenzure. Preveč imam rad svobodo govora, da bi lahko pristal na to in prepričan sem, oziroma upam, da je večina Slovencev mojega mnenja.

Ostanejo nam torej samo polovičarska sredstva, kako se boriti s poplavo primitivizmov. Ne, mislim, da jih ne bomo premagali, teh prodajalcev megle, ki živijo na najnižjih nagonih množic, na seksu, nasilju, bizarnostih. Ne bomo jih premagali, ker kljub temu, da je veliko pritoževanja, recimo da čez 24 ur, bralcev in gledalcev ne zmanjka. Vsi, ki bi radi nekaj več, se pritožujemo v prazno. Trg neusmiljeno melje kvaliteto, in potem, kdo smo mi, da bi se prepirali s trgom. Trg ima vendar vedno prav! Baje.